Biti ženska je velik dar in darilo sebi in drugim, biti ženska pomeni biti nekaj čarobno lepega in dobrega, dragocenega in vrednega spoštovanja, občudovanja in priznanja za vse, kar smo. Zatorej, IME MI JE ŽENSKA.
O svojem ustvarjanju
Začetki mojega likovnega ustvarjanja segajo v leto 2ooo. Po tem, ko sem se že 20 let predano in zavzeto ukvarjala s pisanjem pesmi, ki so bile moje zavetje in zatočišče v težkih časih bolezni, bolečine in nesreče. Le skozi le-te sem lahko izrazila svoje občutenje, čustva in misli. Izdala sem štiri pesniške zbirke, Za praspomin, Kamenpesmi, Rž in dež in Vesoljščice. Še šest napisanih zbirk je na voljo na moji spletni strani. Nato sem se začela izražati tudi s podobo, zrcalno sliko, barvo. Poklicale so me same po sebi, k sebi poklicale tudi risbe in slike. Poiskale so me, nevede, nepričakovano in z vso silovitostjo s potrebo, da se izrazim tudi z njimi. Do tedaj sem bila o sebi prepričane, da slikati in risati pa res ne znam. A moja želja, potreba in nuja tudi po tem, je bila tako velika, da sem sledila klicu. Pričela sem z risanjem risb z voščenkami, z upodabljanjem iz sebe, sprva zgolj iz neizmernega zadovoljstva, ustvarjalnosti in občutka izpolnjenosti, ljubezni. Voščenke sem si zavestno izbrala zanje zaradi njihove prvinskosti, elementarnosti, ker so bile tedaj najbližje moji otroški duši in otroku v meni. Z njimi sem upodabljala sebe, svojost, to, kar sem bila kljub tedanji težki življenjski preizkušnji. Porojene so bile iz mene in moja odslikava, hkrati moja tolažba in veselje, ves moj svet, v bistvu samoizpoved. To, kar so bile slike, sem bila jaz. Klečala sem na tleh sobice in risala in risala in pripovedovala, jokala, se smejala in kričala. Ker so bile na papirju, jih je bilo težko predstavljati. Na ogled sem jih postavila le v Kobaridu in v Tolminu, kam dalj pa z njimi nisem mogla in tedaj ne zmogla. Veliko sem jih podarila ljudem, ki sem jih in so me imeli radi. Še veliko jih je ostalo, a čez čas so nekatere zbledele, nekatere pa so še dandanes kot tedaj in jih hranim. Veliko mi pomenijo in so mi neizmerno ljube in dragocene.
Po letu 2013 sem se kljub svojemu prepričanju, da z barvami na platno nikakor ne znam, ne morem, nisem za to, poskusila sem tudi s slikanjem. In je za čuda, je čudežno šlo in celo preseglo vsa moja pričakovanja in tedanje strahove, bojazni glede tega.
In tu so sedaj, pred vami, moje slike žensk, vseh žensk v meni in hkrati v vseh ženskah tega sveta. Takšne, kot smo in so v svojem bistvu, lepe, ranljive, žalostne, srečne, pokončne, pogumne … Ženske, boginje, bojevnice in svečenice, vse od deklice do dekleta in odraslosti, zrelosti. Razmišljujoče, tenkočutne, ljubeče, kritične, vztrajne in samosvoje, zveste sebi in svojemu poslanstvu spreminjanja tega ponorelega sveta in načina življenja v boljšega, pravičnejšega, lepšega, prijaznega, strpnejšega in po naši meri ljubega in dragocenega za vse enako.
Pred vami so sedaj takšne, kot so, takšna, kot sem za vas in vam na ogled. Prisrčno vas vabim k ogledu in sprehodu skozi občutenja, čustva, misli in sebi lastne izraze prav vseh žensk. Biti ženska je velik dar in darilo sebi in drugim, biti ženska pomeni biti nekaj čarobno lepega in dobrega, dragocenega in vrednega spoštovanja, občudovanja in priznanja za vse, kar smo. Zatorej, IME MI JE ŽENSKA.
***
Navdih za slike sem črpala iz lastnega občutenja in hkrati razumevanja in dojemanja ženskega principa, ki je nam ženskam lasten in skupen. Namenjena je vsem ljubiteljem lepega, vabim jih, da prepoznajo in občutijo zgodbe, ki jih pripovedujejo. Razstavo posvečam svojemu sinu Janu, domači Črni in Črnjanom ter vsem ženskam sveta.
Samostojna razstava v Črni na Koroškem
Odprtje razstave
Ksenije Zmagaj:
IME MI JE ŽENSKA
je potekalo 24.3.2023 ob 16:30
v galeriji Kulturnega doma v Črni na Koroškem.
To je pesem, to je ena sama ljubezen v besedi in sliki
Pot domov od tu do tja je bila dolga, polna notranjega vznemirjenja in pričakovanja, ne le tihe sreče, kot po navadi rečem, temveč občutenje le-te na ves glas. Bolj, ko sva se z Branetom bližala mojemu domačemu kraju in ljudem, glasneje je bilo in močneje utripalo moje srce. Zopet domov, k vsem ljubim in dragim ljudem, sokrajanom, prijateljem, znancem. Naproti svojemu otroštvu in mladosti nekdanjih dni, naproti svojemu življenju, ki so ga nekoč sooblikovali, določali, osmišljali in napolnjevali s svojo naklonjenostjo, srčnostjo, dobroto in ljubeznijo. Nikjer na svetu kruh ne diši tako lepo, nikjer drugje ni tako dober, kot je doma, ta ljubi kruh rodne koroške, slovenske zemlje in besede. Kruh vsega, kar sem, od globokih korenin zavedanja, do vseh svojih razsežnosti obstoja. Vso pot sva molčala, le tu in tam izmenjala besedo, dve, tišina je bila napolnjena s pričakovanjem, s čustvi, moje srce pa premajhno in pretesno za vso to ljubezen sveta in neba.
Z nama potujejo slike, z mano potujejo moje pesmi. Potujem k njim in k sebi, domov. Na odprtje pregledne razstave mojih slik. Razgrnila bom pred njmi svoje srce in dušo, podarila jim bom sebe. V zahvalo za ljubezen, za to najlepšo pesem. Še zrak okoli mene trepeta, migota in pleše, v sebi pojem, čeprav s hripavim glasom.
In že sva tu. Pričakajo naju z nasmehom, širokim in srčnim kot svet, med objemi in iskrami v očeh, z božajočo roko v laseh.
Ti moji ljubi ljudje. O, kako jih imam rada. Tu je Lučka, lučka, ki razsvetljuje prostor in čas in Romana, županja Črne in vse slike v avtu, ki čakajo, da jih posvetim Črnjanom, in se z njimi poklonim vsem dobrim ljudem vsepovsod, jim jih posvetim, njim, ker je srce srcu srce. In že postavljamo razstavo z naslovom, Ime mi je ženska, posvečeno mojemu sinu, mojemu partnerju Branetu, ki vselej predano in z ljubeznijo poskrbi za vse, česar ne znam in ne zmorem sama in me ima rad, vsem ženskam tega sveta, vsem dobrim in srčnim ljudem, kar jih je, kjerkoli, vsepovsod. Jo oblikujemo, jo oživljamo, jo pripravljamo na ogled. Sreča in veselje plapolata zunaj in znotraj nas. Že so tu obiskovalci.
Pričakam jih pri vhodnih vratih in že dežujejo smeh, radost in veselje, srečni pogladi, besede in misli, občutki, milost in milina. Ljudje prihajajo in vse več jih je, pozdravljamo se in objemamo, presrečni, da smo spet skupaj, tu doma, kjer je vse večje. Tu so v mojih mislih tudi vsi ljudje mojega srca, ki so v življenju naredili iz mene, to, kar sem. Tu so v mojih mislih vsi moji domači in najbližji, ki so in ki jih ni več tukaj in zdaj, in zagotovo gledajo name od tam, iz večnosti. Tu so vsi, ki so bili moj vzor, moje prijateljice, tu je v mojih mislih z menoj moj večni srčni prijatelj, in prijatelji, moji sošolci in sošolke, zopet sem dekletce, deklica, dekle in ženska svojih dni, zopet sem vse, kar sem od večnosti do zibeli in naprej v večnost. Danes sem srečna, srečna, srečna!
Odprtje razstave se začne z besedo sreče, z ljubeznijo src, z mislijo lepote, z objemom sveta in neba. Tu so županja, otroci, ki radostno prepevajo ob igranju kitar, DAN LJUBEZNI, in se jim iskrijo oči in so, kot so lahko samo otroci, angeli. Tu sem jaz s slikami in nekaj pesmimi, tu je ravnatelj OŠ in drugi s pozdravi, z dobrodošlico, tu je Brane, moj prijatelj in partner. Dan je čudežno in čarobno lep in mil. Dan dani, človek človeka ljubi, pesem pesem poje, oko očesu sveti, dlan se dlani prilega … ljubezen ljubezen ljubi.
Nato sledijo zahvale vsem, ker so, ker smo, ker je to naše življenje čudež, ki ga sanjamo, in živimo z vdihom in izdihom prej, zdaj in potem. Sledi prešerno druženje, ostala bi tam, z njimi, vse do konca in naprej v večnost. Še poljubi in pozdravi v slovo, objemi z ostanite vedno z mano, kamorkoli grem in vi ste moja najlepša pesem, vi ste moja najlepša slika, vi ste vse to, kar sem, in hvala vam iz srca.
Nato še s prijateljico pri njej doma, sreča je, ura je že pozna, treba je na pot, pot proti drugemu domu drugje, drugače, pa vendarle dobro in lepo.
To je ta pesem, ta ljubezen, ki je tu za vas, ki to berete, ker dobrih ljudi in ljubezni ni nikoli preveč. Nikoli zaman.
***
Virtualna galerija v Spletnem času
Nina, Pustolovščina branja: Potovanje v čarobni svet besed
ČE PREBEREŠ ME DO KONCA, ČAKAJO TE NOVA VRATA. DRAGA NINA! Veš, branje je kot odkrivanje čarobnega sveta, ki ga skrivajo knjige. Vsaka knjiga so lahko vrata v drugačen svet, poln pustolovščin, prijateljstva in še se pri tem veliko naučiš. Ti si prav zdaj na pravi poti, da odkriješ veliko
Deli z drugimi
Več o Kseniji Zmagaj si lahko preberete
Klik na pasico!
Oglejte si tudi njene razstave v Spletnem času. Klik na fotografijo!
