Zarja, ne sam ponoč … 24/7 … Piše na majčki, ki mi jo je podaril Sandi.

12.8.2023, v letu stoletnih poplav v Sloveniji 😯😯😯

Vstanem ob petih, si pripravim malico. Ob 5.45 sem zmenjena z Urško. Zamuja 20 minut. 10 minut se zamudiva s Turkizom, ki ga Urška da na napačno stran Čukca in se z njim zagozdi, hihi. 😉🤣🤪
Nč, moram premakniti Čukca.
Končno je Turkiz v Urškinem berlingotu.
Divja vožnja v Renče, kjer že od šestih čaka Aljoša. Opravičilo in že šibamo pod avtocesto na Vogrsko, poberemo Polonco in Bernarda, zbašemo karjolo, lopate in kante v avto in ob sedmih štartamo proti Savinjski dolini, natančneje v Sp. Braslovče. Zamujamo pol ure, drugi pa še več. Dolenjci, Štajerci, Primorci, Ljubljančani, Gorenjci, Prekmurci …

Konvoj STOP Lažnivim Medijem končno krene proti Mozirju. Kolona se po polžje premika po dolini. Naslednji dan mi kapne: itak, ker so bile ceste zaprte zaradi prihoda PV Goloba ter Janše in Pahorja. WTF 🖕🏾🖕🏾.

Končno v Okonini, po petih urah. Ura je 11.00.

Koordinatorka Jasmina razporedi folk: eni na plaz, drugi pa čiščenje struge hudournika, dekleta čiščenje travnika in hiše domačinke, ta glavni adrenalinci pa v 10 km oddaljen zaselek.

Ostajam v “štabu”, v Okonini. Naredim fotoreportažo vasi. Zmanjkuje mi baterije na Turkizu, tudi telefon crkne.
Nič, dam se na klopco pred gasilski dom, pomalicam, berem, se zleknem na klopco. Gasilec mi prinese še eno.
“Da ne boste padli, pa še brisača za pod rit, da bo bolj mehko,” reče.

Vojaki me malo začudeno opazujejo. “Kaj pa ta dela tukaj?”

Presstitutka, bi rekel Sergio.

Čez 2 uri se vrnejo dekleta. Čas je za kavico in potičko ter kosilo.
Odpeljejo se na kosilo, name pa pozabijo, ojoj.

“Novinarska” akcija steče. Prisluhnem gasilcem, prostovoljcem, ljudem, ki vozijo robo od vsepovsod. Kombiji, tovornjaki, traktorji, viličarji, … helikopterja SV.
Ma ni, da ni!

Ves popoldan mrgoli. Ves popoldan akcija.
Okoli štirih vzletata dva helikopterja. Nese me tja. Pofotkam in ekola, konec, zmanjka baterija na skuterčku. Rešita me brata, 13-letni Mark in 15-letni Rok. Ali obratno. Ne vem več, hehehe.
Porineta me do PDG OKONINA. Hvaležna sem jima, pa tudi prostovoljcu domačinu, ki mi je napolnil telefon, da sem potem lahko objavljala zapise in reportaže.

Okoli petih se delo zaključi. V štab se vračajo naši. Pripovedujejo zgodbe. Ki niso nič lepe. Zelo krute so.
Ljudje so ostali brez vsega. Brez doma, brez avta, brez dokumentov. Živina ujeta, ljudje na drevesih, čakajo helikopter, da jih reši. Hiše in proizvodne hale zalite. Podrta drevesa, naplavljeno vse, povsod gramoz, hudourniki delajo razdejanje, Savinja in druge reke poplavljajo, kar se poplaviti da.

Prava kataklizma.

Še dolgo bo treba, da se sanira nastala situacija. Leto ne bo dovolj. Najprej infrastruktura, potem nova domovanja.
S premislekom kam jih postaviti.

Zgodba brez konca.

Tudi zgodba neke PROSTOVOLJKE,
Zarje 24/18, je končana. Zgodba nekega dne tudi.

Ob 23.00 sem mrtvo utrujena padla v posteljo, v objem mojega Maurota.

V OKONINI, 12.8.2023

Utrujena, a SReČNA!