Živeti analogno pomeni živeti v povsem svojem svetu mimo ustaljenih, prevladujočih načinov, navad ter vzorcev vedenja in življenja. Brez prisile, obveze ali nuje, ki jo narekujejo, zahtevajo, zapovedujejo drugi, naj si bo to družba, okolica, napredek, razvoj, ali strici iz ozadja civilizacije, ki vlečejo vse niti bivanja, ustroja in življenja na tem krasnem norem svetu. 
To pomeni živeti po svoje in samo tako, da izstopiš iz sveta, ki ti ni več všeč,  ne blizu, se ogradiš od njega ter ga ne sprejemaš več za svojega, temveč živiš življenje izven tega, tako kot ti narekuje lastna pamet, občutki, vest in osebni, lastni prav. Živeti tako, kot si sam želiš, po meri in volji, saj navsezadnje, naše življenje je samo naše, moje, tvoje in njegovo in nihče drug ne more bolje od nas samih vedeti, kako in kaj živeti. Le vsak sam zase lahko ve, kaj si želi, potrebuje in pričakuje od sebe in od svojega življenja ter o tem svobodno odloča sam. Odloča sam, ali bo sodeloval in s tem podpiral način življenja, ki je v nasprotju z njegovim prepričanjem, vedenjem, znanjem, vestjo in etiko, ali bo prosto in preprosto živel, tako kot sam misli, ve in čuti, da je prav. In tako čedalje več ljudi, posameznikov in skupin poskuša, se trudi živeti, tako kot jim pravi in veli njihov notranji jaz, duša, srce, razum, vedenje, znanje, občutenje, čustvovanje, zaznavanje, prepričanje. V sozvočju sam s sabo in z drugimi po lastni meri. Živeti prosto, brez prisile, brez strahu, brez slabe vesti, mimo diktata Velikega brata, ki vleče vse, niti iz ozadja, človeštvo pa pleše, pleše tako, kot drugi igrajo, po naročilu, se pravi na ukaz. Največji greh pa je, da je ta ukaz vedno prijazen, vabljiv in mamljiv, všečen, zanimiv, zavit v bleščav celofan z veliko pentljo na vrhu. Ponuja se kot darilo napredka, kot lažja, krajša in bližja pot do Raja na Zemlji. Vse se blešči in sveti. Ponuja se kot nekaj, brez česar se ne da več živeti, kar moramo nujno vsi imeti, vsi sprejeti, vsi občudovati, hvaliti in nato drug drugemu v dobri slepi veri prodajati kot suho zlato tako, da nihče ne ve, ne, kdo pije, ne kdo plača, čeprav je vselej edini plačnik vsakega, vsega dolga sebi in drugim, človek sam. Če ne prej, ob uri streznitve, a takrat je najverjetneje že prepozno in je duh že ušel iz steklenice. Zatorej ljubim, čutim, mislim, delam, vem in sem Analogno, prvinsko in prvobitno, človeško, človečno.