V vsakdanjem govoru se pozitivno (lat.positivus) enači z dobrim, ampak to je le eden od mnogih pomenov te besede. V tem pomenu je nasprotje dobrega seveda slabo (lat.negativus). Kot vsa nasprotja tudi to lahko obstaja le kot celota, četudi je izgovorjeno ali mišljeno kot del, se pravi nepopolno. Naj si še tako prizadevam govoriti ali misliti le pozitivno ali negativno, vedno je v ozadju tudi tisto manjkajoče, četudi nasprotno, kar sestavlja celoto.

Če torej govorim ali mislim pozitivno, tega ne bi mogel početi, če bi pri tem ne imel opore v nasprotnem polu, torej v besedah ali mislih, ki izražajo negativno. Brez tega zavedanja je izražanje zgolj pozitivnih besed ali misli samoprevara, tako kot je samoprevara zgolj negativno govorjenje ali mišljenje. Tudi kadar govorim ali mislim zgolj slabo, tega ne bi mogel početi brez naslonitve na dobro. Seveda pa se v življenju dogaja tudi prevara nasproti nekomu drugemu, da govorim eno, mislim pa drugo, da govorim pozitivno mislim pa negativno in narobe, da govorim negativno mislim pa pozitivno.

Glede na povedano se mi zdi najbolj pošteno, tako do samega sebe kot do drugih, da vedno govorim in mislim celoto, se pravi, da povem, kaj je pri neki zadevi, vsaj z mojega vidika, dobro in kaj slabo, ne glede na odziv pri tistemu, ki so mu moje besede ali misli namenjene. In nasprotno, če nekdo o neki zadevi govori le dobro ali le slabo, jemljem to s pridržkom, da ni povedal vsega, da je nehote ali celo nevede zamolčal drugi pol nasprotja. Povsem ločeno vprašanje pa je, zakaj je to počne: z dobrimi ali slabimi nameni. Vendar je to moralno vprašanje najbolje prepustiti njegovi vesti, v primeru nevednosti sveti preproščini, ki je, ko gre za zadeve, ki drugega ne prizadenejo, sprejemljivo opravičilo.