Bile so zimske počitnice. 
Snega še vedno ni bilo. 
Ampak v Galovi sobi je bilo zelo razburljivo. 

Gal si je nadel svoj kostum črne nindže.
Kot lani. 
Ker pravi mojstri vadijo znova in znova. 

Tokrat pa je imel še nekaj novega —
mehko zlato sabljo. 

»Za trening,« je rekel. 
»Da se nihče ne poškoduje.« 

Čatko je ponosno zasvetil. 
Vani je opazovala iz mehke blazine — kot skrivna nindža opazovalka 🐱 

»Si pripravljen?« je vprašal Čatko. 

Gal je pokimal. 
Zaprl je oči. 

In že sta bila v vasici Bubačijev. 

Danes je bilo v vasici zelo živahno.
Bubačiji so imeli pustni dan. 

Eden je bil oblečen v oblak. 
Eden v sončni žarek. 
Eden pa v zelo majhno goro. 

Ko so zagledali Gala, so obstali. 

»Črna nindža!« so zašepetali. 

Najstarejši Bubači je stopil naprej. 
»Ali znaš pokazati nindžasti pozdrav?« 

Gal se je priklonil. 
Počasi. Mirno. 

»Ali znaš nadzorovati meč?« 

Gal je dvignil svojo zlato mehko sabljo.
Zavrtel jo je — počasi, natančno, brez enega samega nevarnega zamaha. 

Bubačiji so zaploskali. 

»To je prava moč,« je rekel najstarejši. 
»Moč, ki ne poškoduje.« 

Potem so se igrali igro tihega gibanja.
Kdo se lahko premika najbolj neslišno? 

Gal. 
Čatko (ki je znal lebdeti brez zvoka).
In en majhen Bubači, ki je po nesreči kihnil in se potem zelo smejal. 

Ko je bilo igre konec, je najstarejši Bubači rekel: 

»Danes smo se naučili nekaj pomembnega. 
Nindža ni tisti, ki se bori. 
Nindža je tisti, ki zna biti miren.« 

Gal je to dobro razumel. 

Ko je odprl oči, je bil spet doma. 
Vani je še vedno počivala. 
Čatko je lebdel zraven. 

Gal je tiho položil zlato sabljo. 

Počutil se je… 
kot pravi vaditelj miru 🥷✨