#01 Pozdravljeni, Jaz pa sem fantazijski roman …
Že ko jo vzamemo v roke med knjižnimi policami, se v nas takoj prebudi sladek nemir, saj si želimo skrivnostno debelotar’co takoj prebrati, saj vemo, da nas bo njena zgodba pritegnila, vživeli se bomo v junake, ki se nam zdijo tako resnični, da bi lahko zares obstajali in ne nazadnje, k temu navdušenju pripomoreta tudi barvita skrivnostna platnica in sam obseg dela.
Se vam je kdaj zgodilo, da ste bili na avtobusu, k vam je prisedla dijakinja (ali pa dijak), vi ste iz svoje torbe povlekli ven ciglo od knjige, soseda pa vas je debelo pogledala …? No, meni se to je in takoj sem pomislila na dvoje: ali jo je presenetil obseg knjige? Naj povem, da je bila to ne žepna izdaja fantazijskega romana Ime vetra avtorja Patricka Rothfussa, knjiga, do katere sem se komaj dokopala, saj je bila venomer izposojena v knjižnici. Drugo vprašanje pa je bilo: ali sem ji zdela jaz malo čez les, da vlačim tako bukvo okoli. Kakorkoli že, od tistega dneva dalje sem želela ugotoviti, kaj je tisto, kar nas navdušuje ob branju fantazije, kaj je tisto, kar nam ne pusti, da bi knjigo izpustili iz rok in kaj privede do takega občudovanja vrednega obsega.
Podvig v lovu za informacijami se je spremenil v magistrsko delo in v preizkus, da napišem fantazijski roman tudi sama, saj imam glavo prepolno domišljije, katere elementi se porodijo že iz malenkosti. Malenkost na malenkost pa tvori ta skupek, ki nam ne pusti spati. Fantazijski roman ima to moč, da nas posrka vase že v prvih nekaj straneh, kar predstavlja prvo nujno zlo, da lahko sploh uzre luč sveta. Če te magije ni, bo roman težko postal best seller oziroma bo težko prišel med nas. Naslednja čarobnost fantazijskega romana je v tem, da nam nikakor ne dovoli, da bi ga izpustili iz rok. In tako smo po celodnevnem prebiranju že toliko izmučeni, da smo kot ožete cunje in izpustimo debelotar’co iz roke le zato, ker ne zmoremo več, in ne, ker ne bi bila zanimiva. Prisežem, fantazijski romani niso uročeni, da jih zaradi tega prebiramo, kot nori. Uporabljajo poseben mehanizem, o katerem bom pisala v poglavju, ki bo temu namenjen.
Teme v zgodbah se navezujejo na bitja in prizore, ki v nas vzbudijo zasanjanost in raznorazne spomine, ter misteriozni pridih starih skrivnostnih časov že z uvodnimi besedami in zgodbo samo, kjer srečujemo pogumne heroje, mogočne čarovnike, neusmiljene coprnice, vile, škrate, vilince, orke, čarovnijo, pogumne viteze, dame v nevarnosti, mitološka bitja, pustolovščine in številna druga bitja, ki prebivajo v takih pripovedih in so podlaga zgodbam, ki temeljijo na prijateljstvu, pravičnosti, pogumu in ponosu. Fantazija ima obsežno zgodovino in se je seveda razvila iz mita in pravljice, njena osnova pa je pustolovščina, postavljena v imaginarni svet, navdihnjen po srednjem veku, mitologiji ali gotiki, kjer se junaki borijo s hladnim orožjem ali magijo. Katero od dveh uporabljajo, pa predstavlja bistveni pomen, v katero zvrst fantazije bo roman uvrščen.
Vendar nismo nikoli pomislili, kakšen svet se skriva onkraj obsežnega izdelka, ki ga z veseljem preberemo in smo nad njim navdušeni. Avtorjeva domišljija služi kot odskočna deska skupaj z navdihom, ko mora zamisel takoj na papir, vendar ti dve prvini zdaleč nista dovolj. Tako kot se za zidom Nočne straže v Igri Prestolov skriva popolnoma nov in neznan svet, ki ga je treba raziskati, tako se za prečudovitim branjem skriva kompleksen mehanizem pisanja takega romana, ki bo deloval do potankosti in bil pristen le, če bo avtor upošteval nekaj pravil, poleg tega, da bo sledil svoji domišljiji.
Jože Debevc je zapisal, da ko človek prevzame vlogo (fantazijskega) pisatelja se za to odloči predvsem zaradi težnje po sporočanju svojih misli, ki jih ne more več zadrževati v sebi. Te misli so največkrat spomini, doživljaji, katerim ti ljudje podajajo nov globlji pomen, ki ga predelajo skozi namišljene zgodbe, svetove, v družbi nenavadnih bitij… Ko ne zmorejo več zadrževati v sebi teh misli, je edina pot le navzven. Pojavljati se začnejo prve napisane misli iz katerih se razvije fantazijski roman. Kot tak bo seveda ponudil čudovito zgodbo, ki bo zasanjala bralca.
Se nadaljuje …
Erika Gregorič
