Družba · Delo

Prestižna ura svojo ceno upravičuje z natančnostjo, tradicijo in znanjem ljudi, ki jo izdelujejo. Napovedano prestrukturiranje švicarskega Zenitha odpira neprijetno vprašanje: koliko prostora ima v zgodbi o brezčasnem mojstrstvu človek, ki potrebuje službo tudi prihodnje leto?

Pri dragi mehanski uri čas ni edino, kar kupujemo. Za ugotavljanje, ali zamujamo na avtobus, imamo precej cenejše pripomočke. Kupujemo tudi predmet, njegovo izdelavo in pripoved: nekdo je majhne sestavne dele oblikoval, sestavil, preveril in uskladil v mehanizem, ki ga lahko nosimo na zapestju.

V takšni pripovedi ima mojster pomembno mesto. Njegova potrpežljivost daje izdelku dostojanstvo. Njegovo znanje pojasnjuje, zakaj ura stane toliko.

Ko pa podjetje začne zmanjševati stroške, ta isti človek dobi drugačno ime. Postane delovno mesto, ki bi ga bilo mogoče ukiniti.

Kaj je za zdaj znano

Zenith, švicarska urarska znamka v lasti skupine LVMH, je začel posvetovanje z zaposlenimi o predlagani spremembi poslovne usmeritve. Reuters je 23. oktobra poročal, da bi bilo lahko v švicarskem obratu Le Locle ogroženih približno sto delovnih mest, okoli polovica tamkajšnjih zaposlitev, dodatna zmanjšanja pa naj bi sledila v tujini. Podjetje je potrdilo posvetovanje, podrobnosti in končnega obsega zmanjšanj pa še ni objavilo. reuters.com

Po poročanju švicarskega javnega medija SWI swissinfo naj bi se znamka močneje usmerila v najvišji prestižni razred in obseg poslovanja prilagodila povpraševanju. Med težavami, ki jih navajajo viri, so močan švicarski frank, ameriške carine in mednarodne napetosti. Gre za poročanje o načrtovani reorganizaciji, zato še ne vemo, katera znanja in poklici bi bili najbolj prizadeti. swissinfo.ch

Manjša proizvodnja ima lahko razumne razloge

Podjetje ne more neomejeno izdelovati predmetov, za katere ni dovolj kupcev. Skladišče neprodanih ur ne zagotavlja prihodnosti zaposlenih. Prilagoditev proizvodnje je lahko potrebna, odlašanje pa lahko težave še poglobi.

Tudi usmeritev v zahtevnejše izdelke sama po sebi ni sporna. Lahko pomeni več prostora za redke spretnosti in kakovostno delo.

Toda poslovna smiselnost spremembe še ne odgovori na vprašanje, kako bo izvedena. Med zmanjšanjem obsega poslovanja in načinom, kako podjetje ravna z ljudmi, ostaja veliko odločitev: o usposabljanju, premestitvah, časovnih rokih in o tem, koliko vpliva imajo zaposleni na svojo prihodnost.

Prav te odločitve običajno dobijo precej manj pozornosti kakor nova kolekcija.

Znanja ne spravimo preprosto v predal

Podjetje lahko shrani načrte, popiše postopke in ohrani stroje. S tem še ne ohrani vsega, kar zaposleni vedo.

Del strokovnega znanja nastaja pri ponavljanju, popravljanju napak in sodelovanju. Izkušen sodelavec lahko opazi odstopanje, ki ga začetnik še ne prepozna. Drugemu zna pokazati, zakaj formalno pravilen postopek v določenem primeru ne da dobrega rezultata.

Takšno znanje potrebuje ljudi, ki ga uporabljajo in predajajo naprej. Če se skupina prehitro razide, njegove izgube ni vedno mogoče izmeriti ob zadnji plači odhajajočega delavca. Pokaže se lahko pozneje, ko nekdo potrebuje odgovor in v delavnici ni več človeka, ki ga je poznal.

To je tveganje vsakega zmanjševanja strokovnih ekip. Pri Zenithu bo šele potek reorganizacije pokazal, kako ga bodo obvladovali.

Čigava je tradicija?

Znamke rade poudarjajo dolgo zgodovino. Letnica ustanovitve na številčnici ali v katalogu kupcu sporoča, da predmet pripada nečemu trajnejšemu od trenutne mode.

Toda med ustanovitvijo podjetja in današnjo uro ležijo generacije zaposlenih. Nekdo je znanje prevzel, ga izboljšal in naučil naslednjega. Tradicija je preživela tudi zato, ker so ljudje prihajali na delo.

Zato ima sklicevanje na dediščino tudi sedanjo razsežnost. Kako podjetje omogoča, da bo neko znanje obstajalo čez dvajset let? Kdo bo učil mlade? Ali imajo zaposleni dovolj varnosti, da lahko načrtujejo dolgo poklicno pot?

Odgovorov na ta vprašanja ne najdemo v slavnostnem besedilu o preteklosti.

Za delavca je pomemben tudi prihodnji mesec

Zaposleni lahko razume gospodarske težave podjetja in ga je hkrati strah. Lahko je ponosen na izdelke, pri katerih sodeluje, ter jezen zaradi negotovosti. Oboje je mogoče brez protislovja.

Od njega ni pošteno pričakovati, da bo poslovno preusmeritev doživljal z enakim navdušenjem kot kupec novo uro. Njegov odnos do podjetja vključuje položnice, družino in vprašanje, ali bo za njegovo znanje sploh še prostor v kraju, kjer živi.

Pri presoji Zenithovega načrta bodo zato pomembne konkretne podrobnosti. Posvetovanje z zaposlenimi mora imeti možnost vplivati na rešitev; sicer ostane predvsem čas, v katerem ljudje čakajo na odločitev drugih.

Prestižna ura obljublja dolgo življenje. Zasnovana je tako, da jo bo mogoče vzdrževati, popravljati in nekoč predati nasledniku.

Lepo bi bilo, če bi nekaj te dolgoročnosti veljalo tudi za ljudi ob delovnih mizah.

Vira: Reuters, 23. oktober 2026; SWI swissinfo, 23. oktober 2026.