Živio! 

Danes bom pisala o morfologiji literarnega dela, ki je pomembna za razumevanje, kako je literarno delo zgrajeno. Gre se za formalno strukturo, ki je značilna za vsa literarna dela. Elementi morfologije so: 

Snov: pojem snovi je v tesni povezavi z motivi in temo. Snov skriva v sebi več motivov. Predvsem gre tu za dogajanja in liki ter pokriva celotno vsebino literarnega dela. 

Jezik: Jezik je bistveno in nujno gradivo za literarno tvorbo, podobno kot je material likovnih del (kamen, barva, kovina, platno …) ali v glasbeni umetnosti (ton, zvok, glas). 

Motiv in tema: Motiv in tema sta sestavni del snovi.
Motiv izhaja iz latinskega samostalnika motivum, ta pa iz glagola movere, gibati, kar pomeni gibalo, gibajoče, tudi nagib (k nečemu). V literarnih delih se skriva nekakšna gibalna sila, ki vključuje neprestano gibajoč tok dogodkov, pripetljajev, v smeri razrešitve. (Npr. motivi v ljubezni (nasprotovanja, sovraštvo med družinama – med Romeom in Julijo v Shakespearovi tragediji).
Tema je širša in obširnejša in predstavlja predmet, osnovno idejo pisanja (npr. filozofsko-življenjska ideja, religija, erotika, zgodovinska dogajanja …). 

Notranja forma: Pojem notranje forme (sestava, vsebinska kompozicija) ne pomeni nič drugega kot oblikovanost same vsebine in je pravzaprav vsebina. Notranja forma je način, kako se elementi, ki sestavljajo vsebino literarnega dela povezujejo med sabo: (a) snovno-materialni elementi, (b) idejno-racionalni elementi, (c) afektivno-emocionalni elementi; 

Notranji stil: liričnost, epičnost, dramatičnost. Stilni dodatki: patetičnost, refleksivnost, deskriptivnost, dekorativnost, ornamentalnost; 

Notranji ritem: v grobem predstavlja kompozicijo, pomeni tok, gibanje, lahko gre za gibanje stvarnosti, lahko za gibanje čustev in misli, lahko se jakost stopnjuje v enega ali več vrhov, čemur sledi uplahnitev gibanja. Lahko gre za enakomerno, lahko asimetrično z močnimi zarezami … in je tesno povezan s stilom, motivom in temo. 

Zunanja forma: Notranja forma pripada vsebini, medtem ko zunanja forma predstavlja obsežnost in dolžino teksta, njegovo razčlenjenost na posamezne enote in odseke, pa tudi zaporedje teh odsekov.
Zunanji stil je način, kako je vsebina literarnega dela oblikovana s pomočjo sintakse, besednih zvez, izbire besed, njihove zvočne podobe, pod pogojem, da se pri tem bistveno ne spreminja vsebina. Avtor lahko zunanji stil zavestno spreminja, izdeluje in celo umetno prilagaja, ne da bi pri tem trpela vsebina dela. 

Zunanji ritem: je ritmična razčlenjenost samega jezika, predvsem njegove zvočne mase. Zunanji ritem je jezikovni ritem, ki se kažejo v oblikovanju enot in stavkov, daljši, krajši stavki, ponavljanje, premori, trajanje, moči, podobnosti glasov, pa tudi grafična podoba. 

Forma naj bi bila skladna z njegovo vsebino. Ni pa nujno. Lahko sta si tudi nasprotni. Kadar je vsebina sama v sebi neskladna, naj bi bila takšna tudi zunanja forma. 

O formalni nepopolnosti literarnih del se govori takrat, kje med obojim nastaja razlika ali nasprotje, ki ju ni mogoče utemeljiti iz same vsebine in sta torej naključna.