Četudi pišemo fantazijsko in uporabljamo čudaštva, ki se v realnem življenju ne dogajajo, smo pri pisanju konsistentni. Pisec ustvarja nova pravila vzorčnosti in ta pravila mora upoštevati skozi celotno besedilo, ki je zvesto sebi. 

Drugi način je nekonsistentnost – tu se lahko poigramo in skačemo iz ene “resničnosti” v drugo. Tak način ustvarja vtis absurdnosti in se začenja pojavljati v zgodnjem 20. stoletju. Ekpresionizem, dadizem, nadrealizem, tok zavesti, gledališče absurda, antiroman – vsi ti se morda umikajo v umetnikov zasebni svet in predstavljajo življenje o kakršnem lahko razmišljamo, ne odražajo pa resničnosti. Pa vendar, tudi neskladna resničnost ima nekakšno enotnost, ker ko je besedilo dobro napisano, se zdi, da je odraz subjektivnega stanja zavesti in bralci lahko sledijo piščevi domišljiji.