Živio!
Danes bom pisala o očarljivosti besedila in prepisala nekaj teksta iz knjige Walterja Moersa, Mesto sanjajočih knjig.
‘Vsaka beseda res stoji na pravem mestu. Ne samo beseda – vsako ločilo, vsaka vejica, celo presledki med besedami so se zdeli nespremenljivo pomembni. Kaj pa vsebina? Besedilo, toliko lahko izdam, je govorilo o razmišljanju pisatelja, ki ima horror vacui, strah pred praznim listom. Ki ga ohromi pisalna blokada in ki obupano premleva o stavku, s katerim bi začel svojo zgodbo.
Priznati je treba, da zamisel ni posebej izvirna. Koliko črnila je bilo že prelitega o tej klasični, skoraj klišejski zagati v pisateljskem poklicu! Poznam gotovo na ducate besedil, nekaj celo izpod lastnega peresa. Večinoma ne izražajo pisateljeve veličine, temveč njegovo nesposobnost: ničesar si ne domisli, torej piše o tem, da se ni ničesar domislil – kakor da bi flavtist, ki pozabi note, tja v en dan sviral na svojo frulico samo zato, ker je pač njegov poklic.
To besedilo pa je obrabljeno idejo obdelovalo tako briljantno, tako duhovito, tako globokoumno in obenem tako zabavno, da sem po le nekaj odstavkih zapadel v vročično razposajenost. Počutil sem se, kakor da bi plesal na nebeško glasbo z lepo dinozavrinjo in mi je nekaj kozarčkov vina prijetno zameglilo um. Zdelo se mi je, da se mi možgani sučejo okoli svoje osi. Misli, iskreče kot zvezdni utrinki, so deževale name in cvrčeč zgorele na možganski skorji. Z nje so se mi hihitaje razlezle po glavi, me spravljale v smeh in izzivale, da sem jim na ves glas pritrjeval ali ugovarjal – še nikoli dotlej niso bili moji odzivi na branje tako živahni. (…) Bral sem dalje. Temu načinu pisanja nisi mogel ničesar očitati, bilo je tako popolno, da so mi pritekle solze – kar se mi zgodi samo pri presunljivi glasbi. (…) Brez zadržkov sem zahlipal, ko me je nova misel nenadoma tako strašansko razveselila, da so solze pri priči usahnile in me je popadel krohot. (…) Skozi naslednjo stran se je prepletala koralda asociacij in zdela se mi je tako sveža, tako neusmiljeno izvirna in obenem tako globokoumna, da sem se zasramoval banalnosti vsakega stavka, ki sem ga dotlej napisal. (…) Potem je prišel odstavek, ki je ubral povsem nov ton, svetel in jasen kot stekleni zvon. Besede so se nenadoma prelevile v diamante in stavki v diademe. Bile so misli, zgoščene pod duhovnim visokim tlakom, z znanstveno natančnostjo preračunane, razcepljene, obrušene in zloščene besede, združene v kristalno popolne dragocenosti, ki so spominjale na dosledne in enkratne strukture snežink. Iz teh stavkov je vel mraz, ob katerem sem zadrgetal, vendar ni šlo za zemeljski mraz, temveč za vzvišen, velik in večen mraz vesolja. Šlo je za razmišljanje, pisanje in pesnjenje v najčistejši obliki – še nikoli nisem bral česa samo približno tako brezhibnega.
Iz tega pisanja želim citirati en sam stavek, in sicer tistega, s katerim se besedilo zaključi. Obenem je to tisti odrešujoči stavek, ki se ga od pisalne blokade trpinčeni pisatelj končno domisli, da lahko začne delati. Sam ga odtlej uporabim vsakič, ko me zgrabi strah pred praznim listom. Nezmotljiv je in njegov učinek je zmeraj enak: pisatelju se odpre in na bel papir izlije tok besed. Deluje kot čarobna formula in včasih verjamem, da to tudi je. In če se ga ni domislil čarovnik, je vsaj najgenialniški stavek, kar jih je pisatelj kdaj koli skoval. Glasi se: “Tukaj se zgodba začne.”
Poskusimo, ali čarobna formula deluje tudi na nas.
Pišimo s strastjo 🙂
Tema dneva:
Tukaj se zgodba začne.
Pišemo 10 do 20 minut.
Ne veš kako začeti?
Preberi uvodno objavo
Za vsak dan nova tema
Dnevnik za pisanje Na idejo za kreiranje dnevnih vaj sem pomislila ob premišljevanju, kako popestriti delavnice kreativnega pisanja in na kakšen način sprostiti domišljijo in morebitne blokade, ki jih imajo pri pisanju začetniki. Predvsem sem