Literarna besedila, ki jih pišemo, ločujemo tudi po žanru. Skozi tisočletja, ko so si ljudje pripovedovali zgodbe do nastanka prvih pisanih virov, preko dva tisoč štiristo let gledališča, stoletja filma in vse generacije pripovedovalcev so naredile zgodbe take, kot jih poznamo danes – z nešteto vzorci.
Ko je Aristotel razdelil drame po vrednostnem naboju njihovih zaključkov glede na zasnovo zgodbe, nam je dal že prve žanre. Zgodba se lahko konča s pozitivnim ali negativnim nabojem, je napisal. Aristotelova lucidnost se je skozi stoletja izgubila, ker so žanrski sistemi postajali vse bolj zabrisani. Goethe je prepoznal sedem vrst žanrov, razvrščenih po tematiki – ljubezen, maščevanje … Schiller je trdil, da jih je več, vendar jih ni znal navesti. Polti je izhajal iz čustev in naštel šestintrideset različnih čustev, ter izpeljal iz njih prav toliko dramatičnih situacij, vendar so nejasni in zato neuporabni. In tako naprej. Danes si prav tako literarni teoretiki niso enotni. Žanrska zaznamovanost so vendarle za pisca velik izziv, kajti problem ni v tem, da se uspešnih literarnih vzorcev ne bi smelo ponavljati, ampak pri vprašanju, kdo je mojster. 

Žanrski sistem je razvrstitveni sistem, ki se je razvil iz prakse in ne teorije. 

Nadaljevanje prihodnjič …