Vsak žanr ima pravila, v nekaterih so bolj prosta in prepustna, v določenih pa strožja. Bralec proznega dela ali gledalec filma pozna te običaje in jih kot take pričakuje, da se bodo izpolnili. Žanrska pravila so posebna okolja, vloge, dogodki in tudi vrednosti, ki določajo posamezne žanre.
Najpomembnejšo pravilo zapleta razočaranja je protagonist, ki začne zgodbo poln optimizma, ima visoke ideale, prepričanja in pozitiven pogled na življenje. Drugo pravilo je vzorec ponavljajočih zasukov zgodbe, ki mu na začetku zbujajo upanje, na koncu pa zastrupijo njegove sanje in vrednote, tako da postane ciničen in razočaran.

V kriminalki mora biti zločin, zgoditi se mora kmalu po začetku pripovedi. Imeti mora lik detektiva, profesionalnega ali amaterskega, ki odkriva sledi in osumljence. V srhljivki mora zločin postati “oseben”. Komedija vsebuje nešteto podžanrov, obstaja pa eno poglavitno pravilo in ga ločuje od drame: nikomur se nič hudega ne zgodi. 

Kakorkoli že, družba se s časom spreminja in prav tako žanrska pravila. Pisec mora biti pozoren na te spremembe, sicer tvega staromodnost. Inventivni pisci niso samo sodobni, so tudi vizionarji. Poznajo zgodovino in zaslutijo prihodnost ter ustvarjajo dela, ki kršijo pravila in peljejo žanre v naslednjo generacijo. Taki pisci ustvarjajo klasiko, saj vsak žanr nosi bistvene človeške vrednote: ljubezen/sovraštvo, mir/vojna, pravica/krivica, uspeh/neuspeh, … Vsaka od teh vrednot je brezčasna tema, ki ves čas navdihuje in jih je potrebno iz leta v leto predelovati, da ostanejo žive in smiselne za sodobno občinstvo. Najboljši ustvarijo klasiko, ki jo vsakič doživljamo z veseljem, ker si jo lahko raztolmačimo, ker sta v njih resnica in se vsaka generacija najde v njih.