Pa se vrnimo še malo na strukturo zgodbe z zapleti, ki morajo poskrbeti za naraščanje pritiskov, ki potiskajo like v vedno težje dileme, ko morajo izbirati vedno težje in tvegane odločitve ter dejanja. Tako lik počasi razkriva svojo naravo vse do nezavednega. Pri tem mora biti lik verjeten: dovolj mlad ali star, močan ali šibak, izobražen ali neveden, svetovljan ali naivnež, pameten ali omejen. Vsak lik v zgodbi mora prispevati kombinacijo značilnosti, da bralec verjame v to, kar lik v zgodbi počne. Struktura iz niza zapletov je sestavljena iz izbir, za katere se liki odločijo in iz dejanj, ki jih počnejo. Liki pa so živa bitja, ki se razkrivajo in spreminjajo glede na izbire. 

Torej, če spremenimo zasnovo dogodkov, potem bomo morali popravljati tudi lik in obratno – če spremenimo glavni lik, moramo spremeniti tudi strukturo, da izrazimo spremenjeno naravo lika. 

Primer: Najprej se odločimo za ključni dogodek v katerem se protagonist odloči, da bo govoril resnico, potem pa besedilo spremenimo, ker se nam ne zdi dovolj dobro in se odločimo, da bo lik lagal. Vsa nadaljnja dejanja se potem spremenijo, kajti v prvi različici, je bil lik poštenjak, v drugi pa lažnivec. S tem obratom ustvarimo povsem nov lik. 

Kompleksnost lika je potrebno prilagoditi žanru. Akcija, avantura, farsa zahtevata poenostavljen lik (saj bi kompleksnost odvračala od drznosti, ki so nujni za te vrste žanra), zgodbe o osebnem ali notranjem konfliktu, kot sta poučni ali odrešitveni zaplet, pa zahtevajo kompleksen lik. 

Zgodba vodi lik in obratno, lik vodi zgodbo. Obe trditvi sta pravilni.