Živio! 

V teoriji poznamo več tipičnih skupin likov. Glavnemu, ki je obenem dejavni lik, rečemo protagonist, stranskemu liku, tistemu, ki mu nasprotuje, pa antagonist.

Osebe velikokrat imenujemo, posebno v dramatiki, kar ‘značaj’ ali ‘karakter’. Dober in močan značaj v literarnem besedilu ni isto kar je v navadni govorici, kar pomeni, da ni nujno moralno pozitivna oseba. V literaturi mislimo le na umetniško izklesanost. V njej je lahko močan karakter tudi moralni izpirjenec, tiran, pohlepnež, trdosrčnež … Glavne osebe, junaki in protagonisti (gr. protagonistes, prvi igralec) so središče dogajanja, nosilci glavne ideje in so karakterno skrbno izoblikovani. Stranske osebe ali antagonisti (gr. antagonistes, borec) pomagajo glavnega junaka karakterizirati, največkrat so mu nasprotni in se z njim borijo. Glavni učinki nastanejo ravno zaradi nasprotij v značajih. V najboljših zgodbah nastopajo nasprotujoči si značaji in tovrstni umetnosti pravimo tudi umetnost kontrastov. Ravno boj med najrazličnejšimi nasprotujočimi silami drži občinstvo v stalni napetosti in ga sili, da se odloči za to ali ono stran. Še danes velja stara trditev, da mora bralec sočustvovati, zraven pa ga mora skrbeti, kaj bi bilo z njim, če bi bil v podobnem položaju. 

Pišimo z veseljem 🙂