Do sedaj sem veliko pisala o zgradbi, likih in karakterizaciji likov. Zdaj pa bom poskusila napisati nekaj o gledišču.

Pišemo v različnih glediščih. V prvoosebnem, ko pišemo kot bi sami govorili, v tretjeosebni, ko pišemo o osebah, kot bi oseba ne bila udeležena v času pripovedi. Tudi drugoosebna pripoved je možna, ko pisec nagovarja lik s ti. 

Pogosto je slišati, da je prvoosebno gledišče (“Nekoč sem bil majhen in priden fantek.”) najbolj naravno, vendar je o tem mogoče dvomiti. Pisanje v prvi osebi je prikladna, saj omogoča pišočemu, da piše tako, kot govori, torej kakor jo je sam izkusil ali kakor jo izkuša. Prvoosebni pripovedovalec je lahko bolj subjektiven in čustven, zato bralca lažje motivira. Po drugi strani pa se lahko pojavijo problemi z nerazumevanjem fiktivnosti prvoosebne pripovedi, ker bralci radi enačijo lik s piscem. 

Tretjeosebno gledišče (“Vstal je in si v kozarec nalil še nekaj pijače.”) je najbolj običajno pri ljudskih pripovedih in drugih dobrih besedilih. V prvi osebi ni niti ene ljudske pravljice. 

Drugoosebno gledišče (“Ves premražen pogleduješ po prazni ulici.”) je značilno za modernistične in postmodernistično prozo.