Živio!

Kako lahko spremljamo naš napredek pri pisanju? Najtežje je presojanje lastnih besedil in največkrat niti ne opazimo, da postajamo vedno bolj vešči pisanja. Običajno smo preveč kritični, a včasih tudi premalo. V nadaljevanju bom podala nekaj opornih točk, s pomočjo katerih lahko spremljamo svoj razvoj:

• Vedno lažje pišemo po predlagani tematiki, pišemo brez obotavljanja, ne da bi preveč premišljevali in presojali.
• Pisalo gladko drsi po papirju.
• Držimo se teme pisanja, smo bolj osredotočeni, naše misli ne skačejo iz ene teme na drugo, pri pisanju postajamo bolj potrpežljivi.
• Oddaljujemo se od poročevalskega načina pisanja in postajamo vedno bolj izvirni.
• Glagoli, ki jih uporabljamo zaživijo in se razlikujejo od vsakdanje uporabe.
• Ne uporabljamo klišejev in znanih “resnic”, prispodobe, če jih uporabljamo, so sveže in izvirne.
• Nismo sentimentalni, smo pa čustveni.
• Naši stavki so raznoliki in imajo ustrezen ritem.
• Naši odstavki so različno dolgi in različno strukturirani.
• Ne uporabljamo trpnega glagolskega načina.
• Pri pisanju smo iskreni, resnicoljubni in nismo sramežljivi.
• Pri pisanju nismo preveč pedantni in bombastični.
• Izogibamo se tujkam.
• Dogodki o katerih pišemo so verjetni in si sledijo po naravnem redu, ne pa kaotično.
• Nismo pretirano nadrobni, postajamo pa mojstri pri pisanju detajlov.
• Smo dovolj jasni.
• Naše besedišče je bogato, uporabljamo vedno več besed.
• Radi eksperimentiramo.
• Ne posplošujemo in nismo pokroviteljski do bralcev.
• Ne pretiravamo v grotesknosti in ironiji.
• Naše pisanje nagovorja vse čute, od vonja do sluha … in pri branju sproži konkretne predstave dogajanja. 
  
  

Pišimo z veseljem 🙂