Živio! 

Če še nismo zapadli v evforično pričakovanje bližajočih praznikov, je konec leta čas, ko delamo obračun s samim seboj in si obljubljamo, da bomo v novem prihajajočem letu počeli, storili, kar smo že zdavnaj želeli, ali nehali z neproduktivnimi, celo s škodljivimi navadami. Prehod v novo leto je čas, ki nas navdaja z upanjem. In prav je tako! 

Tisti, ki pišete po sistemu 365 tem, si obljubite, da boste še bolj trmasto vztrajali pri svojem pisanju, tisti pa, ki se šele odločate za ta korak, si obljubite, da boste začeli in pri tem vztrajali, ne glede na sončeve obrate in ne glede na lunine mene. 

Danes bom še malo pisala o likih v proznem delu. Lik ni resnična oseba, lik je umetniško delo, je metafora človeške narave, kot je zgodba metafora življenja. Like pozna pisatelj bolje kot svoje prijatelje in bolje kot sebe. Liki so večni in nespremenljivi, so taki, kot jih pisatelj opiše, medtem ko se sami ves čas spreminjamo in smo potemtakem vsaj nekoliko nedoločljivi. 

Ključ do proznega, dejanskega lika je želja. Kaj hočem, da stori lik? Kaj sploh hoče(m) ali noče(m)? Zdaj, kmalu ali pa nikoli! Lik oživi takrat, ko prepoznamo njegove želje, tudi nezavedne. Za željo pa se skriva motivacija. Zakaj si lik nekaj želi? Odgovore na zakaj ovijte v skrivnostnost in pustite dovolj prostora, da si bralec izoblikuje mnenje o liku, glede na lastne izkušnje. Nadenimo liku masko in pustimo, da jo gledalec odkrije. Dopustimo mu branje med vrsticami. Motivacija in motivi so tisti, ki poganjajo vsa človekova dejanja ali nedejanja. Motivacija in motivi so gonilna sila človeštva. 

Pišimo z veseljem 🙂