Tako kot velja za vsa človeška bitja, naša prepričanja o sebi oblikujejo naše misli. Prepričanja so lahko moč, ki ustvarja ali uničuje. Človeka ne oblikujejo dogodki, ampak njegova razlaga dogodkov. Prepričanja nastanejo na osnovi naših razlag bolečih in neprijetnih/prijetnih izkušenj in jih sprejmemo kot resnico. Karkoli počnemo, počnemo zaradi svojih zavestnih in nezavednih prepričanj. Velikokrat so naša prepričanja posledica napačne interpretacije zaradi preteklih izkušenj. Prepričanje je občutek gotovosti in če na primer verjamemo, da smo nerodni, se nam bodo dejansko dogajale nerodnosti in tudi telo bomo “prisilili”, da se temu primerno obnaša. Če smo prepričani, da smo pametni, potem izkoristimo vire v sebi, zaradi katerih se pametno obnašamo.

Vsakdo ima v sebi vzorce čutenja in vedenja. Vsakega človeka poganjajo želje, uresničevanje želj pa je, poenostavljeno povedano, smisel življenja. Pri uresničevanju svojih želja naletimo na različne prepreke, bodisi na negativna prepričanja o sebi, bodisi so zunanje prepreke na katere ne moremo vplivati. Vendar, če tvegamo, je možnost, da se naše želje uresničijo. Večja kot je vrednost človeške želje, večje je tveganje. Tako kot smo sami pripravljeni tvegati nekatere pomembne plati svojega življenja, da bi izživeli svoje sanje, tako velja tudi za lik v zgodbi. Lik poženemo v akcijo in ga izpostavimo tveganju in ga soočimo z nujnostjo izgube nečesa kar že posedujemo, da bi nekaj drugega pridobil. Tveganje nato stopnjujemo do skrajnosti.