Vsako besedilo ima svoj ritem, tako kot človeški govor, se členi na različne enote, daljše ali krajše, počasnejše ali hitrejše, bolj ali manj poudarjene. Členjenost dosežemo na različne načine, pri prozi preko odstavkov, kratkih in dolgih stavkov, z ločili in podobno, pri poeziji še z verzi in drugimi dodatnimi pravili. Členjenost je odvisna od deleža čustvovanja in mišljenja. Ko smo razburjeni, govor sekamo, jecljamo, naši stavki so kratki, pogosto eliptični (brez glagola) ali celo skrčeni na eno samo besedo. Obratno pa je človek v mirnem, lagodnem, čustveno utišanem stanju, sposoben tvoriti obsežne in zahtevne stavčne strukture, ki so logično smiselni.