Živio! 

Ko pišemo v pisateljsko beležnico, je najbolje, da pozabimo na vsa pravila, ki smo jih kdaj slišali. Upajmo si pisati misli, ki se nam bolj ali manj neurejeno pojavljajo in pri pisanju ne razmišljajmo o moralnih in etičnih vrednotah in vsemu, kar nas omejuje. Na tak način neprestano širimo svojo miselno perspektivo. Brez zadržkov! Vaša beležnica je osebna, nihče je ne bo bral, če mu tega ne boste dovolili. Pomaga vam, da bolje razumete sami sebe in tudi druge. 

Za pisatelje je značilno, da imajo visoko razvito empatijo, sposobnost vživljanja v občutke drugih in razumevanje njihovih reakcij in dejanj. Le tako so lahko dovolj prepričljivi. Če vsaj poskušate razmišljati o dejanjih, ki se vam zdijo nedoumljiva (tudi lastna!), jih je dobro zapisati in jih opazovati “od zunaj”. Nagnjeni smo k temu, da “neprijetne misli” potiskamo v podzavest in nanje pozabimo. Zdi se, da neprijetnosti nikoli zares ne pozabimo, pomešane so med spomini in velikokrat se zdijo nezanesljive. Poskusite jih priklicati. Slednje zna biti precej boleče, a obenem razbremenjujoče. Tem za pisanje pa vam ne bo nikoli zmanjkovalo. 

Pisanje je lahko tudi blagodejna terapija, ki jo izvajamo s samim seboj. 

Pišite z veseljem 🙂