Pri sporazumevanju uporabljamo znake, v likovni govorici npr. risbe, ki jih imenujemo aluzivni znaki (namigujejo na konkretnost) ali pa čiste znake, ki so avtonomni, simbolni, in kot taki izmišljeni, poljubni in za svojo vlogo dogovorjeni znaki. Tem izmišljenim znakom pravimo, da so čisti in predstavljajo zaporedje glasov (pri zapisu črk) in njihova oblika nikakor ne kaže na predmet, ki ga predstavlja. Denimo hiša v drugih jezikih ne uporablja enakih glasov ali znakov: casa (it.), house (an.), kuća (hrv.).