Pisatelj ima opravka s pomeni. Umetnost proze se izvaja v govoru, njena snov je naravno označujoča, se pravi, da besede niso najprej predmeti, marveč označevalci predmetov. Prvo vprašanje ni, ali same po sebi ugajajo ali ne, marveč če pravilno označujejo določeno stvar sveta ali določen pojem. Tako se pogosto zgodi, da smo si prisvojili kakšno misel, ki so nam jo povedali z besedami, ne da bi se mogli spomniti ene same od teh besed. Proza je predvsem naravnanost duha, proza, kakor pravi Valery, prepušča naš pogled kakor steklo sončne žarke. Kadar je človek v nevarnosti ali v težavah, zgrabi za kakršno koli orodje. Ko je nevarnost mimo, se niti ne spominja več, ali je bilo kladivo ali poleno. (…) V govorici smo kakor v telesu. Ko jo presegamo k drugim ciljem, jo spontano čutimo, kakor čutimo svoje roke in noge. (Jean Paule Sartre, Izbrana dela).