Čehov in Tolstoj sta govorila, da je naloga pripovedi ‘pripovedovati resnico’. Sodobniki bi temu oporekali, kajti ali je sploh mogoče izrekati resnico? Kaj sploh pomeni izrekanje resnice? Na primer, govorimo o nečem, kar je faktično pravilno – banalno resnico. Ali pa, govorimo o tem, kar se že po tonu in koherentnosti vidi, da ni laž – na primer resnico o človekovi eksistenci. Tu pride do izraza umetnikovo trdno prepričanje, da njegovo pisanje “zdrži” resnico, sicer se kaj lahko zgodi, da zapade v demagogijo, propagando ali religijo. V zadnjih letih pa je vse bolj izostreno spoznanje, da umetnost ustvarja nove resničnosti. Te resničnosti ustrezajo stvarni resničnosti (narava, početje ljudi, mesta, vasi …), ki pa porajajo misli in čustva na drugačen način, ne zgolj opisovanju resničnosti kot zrcalnemu odsevu nečesa poznanega.