Likovna skupina Čopinel 2026/2027 – 6. delavnica, 9. november 2026 

Na šesti delavnici likovne skupine Čopinel v ateljeju VGC Morje Koper smo se tokrat posvetile dvema precej različnima slikarskima izzivoma. V prvem delu smo se vrnile h granatnim jabolkom, ki so nam na prejšnji delavnici povzročila kar nekaj preglavic, v drugem pa smo se podale v nežni, nekoliko skrivnostni svet meglenega jutra. 

In ker pri Čopinelkah nikoli ne gre samo za slikanje, smo tudi tokrat veliko opazovale, primerjale, razpravljale in se učile druga od druge. 

Granatna jabolka brez štoparice 

Spomnimo: na prejšnji delavnici so Čopinelke opravljale minitest iz akvarela. Samostojno so slikale granatna jabolka, pri tem pa so imele na voljo omejen čas. Čeprav smo prvotno uro podaljšale še za dvajset minut, so bile prepričane, da bi brez časovnega pritiska marsikaj naredile drugače.

Zato smo se dogovorile, da bodo isti motiv ponovile doma, tokrat brez štoparice.

Na začetku tokratne delavnice smo si ogledale njihove izdelke in primerjale različne slikarske pristope. Zanimalo nas je, kako so se spreminjali barvni nanosi, kontrasti, oblikovanje plodov in podrobnosti, ko so imele ustvarjalke na voljo več časa.

Pred nami so bili akvareli z zelo različnimi značaji. Nekateri so izstopali po izrazitih rdečih tonih in močnejših kontrastih, drugi po nežnejših prehodih in prosojnosti. Različne so bile tudi odločitve pri oblikovanju listov, vej in notranjosti razprtih plodov.

Zanimivo je bilo opazovati, kako lahko ista predloga vodi do tako različnih likovnih rešitev.

In ponovno se je pokazalo, da daljši čas sam po sebi še ne zagotavlja boljšega izdelka. Omogoča pa več premišljevanja, plastenja in popravljanja, kar lahko sliki koristi – ali pa ji odvzame nekaj prvotne spontanosti.

Megleno jutro – ko manj pomeni več

V drugem delu delavnice smo se lotile novega motiva: Megleno jutro.

Tokrat nas niso zanimale močne rdeče barve in jasno oblikovani plodovi, temveč mehki prehodi, nežni obrisi in občutek prostora, ki se izgublja v megli.

Za izhodišče smo uporabile mini učni list s slikovno predlogo in napotki za ustvarjanje meglenega ozračja.

Posebno pozornost smo namenile tehniki mokro na mokro, plastenju prosojnih barv in ustvarjanju različnih prostorskih načrtov.

Pri takšnem motivu je pomembno razumeti, da oddaljeni predmeti niso le manjši, ampak tudi manj izraziti. Njihovi obrisi so mehkejši, barve manj nasičene, kontrasti pa šibkejši.

V ospredju si lahko privoščimo nekoliko več podrobnosti, temnejše tone in jasnejše poteze.

Toda največji izziv je bil drugje: kako naslikati meglo, ne da bi jo pravzaprav slikali?

Odgovor se skriva v tem, kaj pustimo neizrisano, kje ohranimo belino papirja in kako dovolimo barvam, da se nežno prelivajo druga v drugo.

Ista predloga, različna jutra

Čeprav smo izhajale iz istega motiva, so nastale zelo različne pokrajine.

Nekatera jutra so bila svetla, skoraj sončna, z nežnimi rumenimi in rožnatimi odtenki na nebu. Druga so bila hladnejša, odeta v modrikaste in vijoličaste meglice.

Tudi drevesa v ospredju so dobila različne značaje. Ponekod so bila mogočna, s temnimi debli in razvejanimi krošnjami, drugje nežnejša, skoraj zadržana.

V daljavi so se skozi meglo prikazovale strehe, zvoniki, griči in skupine dreves, ki so se ponekod skoraj povsem izgubili v belini.

Prav te razlike so bile zanimive. Vsaka Čopinelka je v motiv vnesla nekaj svojega – svojo izbiro barv, občutek za prostor in način oblikovanja pokrajine.

Pred tablo smo spet razpravljale

Ob koncu delavnice smo se, kot že na prejšnjem srečanju, posedle pred razstavljene izdelke.

Ogledale smo si posamezne akvarele, komentirale slikarske rešitve in razmišljale, kaj je komu uspelo ter kaj bi bilo mogoče še izboljšati.

Pri tem se nismo omejile zgolj na vprašanje, ali nam je slika všeč.

Zanimalo nas je, kako učinkujejo barvni prehodi, ali je občutek globine dovolj prepričljiv, kje so kontrasti premočni in ali posamezne podrobnosti prispevajo k celoti.

Takšni pogovori postajajo vse pomembnejši del naših srečanj. Čopinelke se namreč ne učijo več samo slikati, ampak tudi opazovati in presojati lastno delo ter dela drugih.

In prav je, da se pri tem kdaj tudi ne strinjamo!

Dva nova obraza v ateljeju

Tokrat pa smo se razveselile še posebnega obiska.

Na delavnico sta prišla Roza in Ernest, ki sta z zanimanjem opazovala naše ustvarjanje.

Oba sta se s slikanjem ukvarjala že pred skoraj desetletjem, zato jima čopiči in barve niso povsem neznani.

Proti koncu srečanja sta se poslovila z besedami, da gresta pobrskati za slikarskimi materiali.

To pa se sliši precej obetavno!

Morda se bosta kmalu vrnila, tokrat ne samo kot opazovalca, ampak tudi s čopičem v roki.

Vsaka slika je nova izkušnja

Šesta delavnica je znova pokazala, kako raznoliko je lahko ustvarjanje z akvarelom.

Od živahnih granatnih jabolk smo se preselile v tihe, meglene pokrajine. Od izrazitih barvnih kontrastov do nežnih prehodov. Od natančnega oblikovanja plodov do ustvarjanja ozračja, v katerem se podrobnosti skoraj izgubijo.

Ob vsem tem pa smo se znova učile tudi druga od druge.

Kajti pri Čopinelkah ne nastajajo samo slike. Nastajajo tudi vprašanja, razmišljanja, pogovori in nova prijateljstva.

In če se nam bosta Roza in Ernest res pridružila, bo naš atelje še nekoliko bolj živahen.

Dobrodošla med Čopinelke!

Likovna skupina Čopinel 2026/2027 ustvarja v ateljeju VGC Morje Koper v sodelovanju s Kulturnim društvom VNL Izola.