Likovna skupina Čopinel 2026/2027 – 5. delavnica, 2. november 2026

Na peti delavnici likovne skupine Čopinel v ateljeju VGC Morje Koper smo se lotile nekoliko drugačnega slikarskega izziva. Tokrat Čopinelke ni čakalo običajno skupno raziskovanje akvarelnih tehnik, temveč minitest. Brez ocen, brez tekmovanja in brez nevarnosti, da bi katera ponavljala razred. Vseeno pa se je izkazalo, da lahko tudi takšna naloga povzroči nekaj stresa. In da se lahko na preizkušnji znajde tudi tršica!

Minitest: granatno jabolko

Najprej smo skupaj prebrale učni list z navodili za minitest. Nato je vsaka udeleženka dobila slikovno predlogo granatnih jabolk, ki naj bi ji služila kot izhodišče za samostojno ustvarjanje.

Naloga je bila preprosta, vsaj na prvi pogled: naslikati akvarel in pri tem uporabiti znanje, ki smo ga pridobivale na dosedanjih delavnicah.

Čopinelke so morale same razmisliti o kompoziciji, barvah, uporabi vode in pigmentov, izbiri čopičev ter slikarskih tehnikah. Tokrat ni bilo sprotnega prikazovanja posameznih korakov, niti navodil, kje začeti in kako nadaljevati.

Za delo so imele na voljo eno uro.

In prav tu se je začelo zapletati.

Ko ura postane največji sovražnik akvarela

Čopinelke so me kmalu opozorile, da jim časovna omejitev povzroča stres. Akvarel namreč zahteva tudi potrpežljivost. Včasih je treba počakati, da se papir posuši, drugič ukrepati hitro, dokler je površina še vlažna.

Ker sem videla, da bi potrebovale še nekaj časa, sem jim rok podaljšala za dvajset minut.

Mislila sem, da bodo zadovoljne.

Pa ni bilo čisto tako!

Če bi že na začetku vedele, da imajo na voljo več časa, so pripomnile, bi se slikanja lotile drugače. Več bi plastile, pustile posameznim nanosom, da se posušijo, in drugače načrtovale potek dela.

Priznam, pripomba je bila povsem upravičena.

Toda prav v njej se je pokazalo nekaj, kar me je razveselilo. Čopinelke so začele razmišljati o postopku, ne samo o končni podobi slike. Prepoznale so povezavo med časom, vlažnostjo papirja, plastenjem in barvnimi učinki.

Minitest je torej že med izvajanjem dosegel enega svojih namenov.

Tršica, kaj pa zdaj?

Tudi sama sem imela tokrat posebno nalogo: čim manj posegati v njihovo delo.

To ni tako preprosto, kot se morda sliši. Ko tečajnica zastavi vprašanje, je najlažje pokazati, kako bi nekaj naredila sama. Toda s tem ji lahko nehote odvzamemo možnost, da rešitev odkrije po svoje.

Zato sem poskušala na vprašanja odgovarjati z dodatnimi vprašanji, namigi in spodbudami k razmisleku. Odločitve sem želela prepustiti njim.

Ali mi je vedno uspelo? Ne vem. Tudi mentorica se še uči.

Med slikanjem pa seveda ni bilo popolne tišine. Čopinelke so našle čas tudi za pogovor o aktualni politiki in kandidatih za župane. Mnenja so bila različna, razprava pa umirjena.

Očitno se da hkrati razmišljati o barvnih kontrastih in političnih razlikah!

Štiri slike, štirje slikarski značaji

Ko je čas potekel, smo nastale akvarele razstavile na tablo in se posedle prednje.

Sledil je del delavnice, ki se mi je zdel še posebej dragocen.

Vsaka Čopinelka je najprej komentirala svoj izdelek, nato pa smo si skupaj ogledale in pokomentirale še dela drugih.

In ne, ni šlo zgolj za prijazno izmenjavo pohval.

Udeleženke so bile do svojih slik precej kritične, vendar tudi druga drugi niso pretirano prizanašale. Opozarjale so na uspešne in manj uspešne rešitve, razmišljale o kompoziciji, barvnih prehodih, kontrastih, oblikovanju plodov in uporabi različnih akvarelnih tehnik.

Posebej zanimivo je bilo opazovati, kako različno so se lotile istega motiva. Nastali so štirje samosvoji akvareli, vsak z drugačno barvno govorico, razporeditvijo elementov in slikarskim pristopom.

Nekatere rešitve so bile bolj razgibane, druge umirjene. Ponekod so prevladovali izrazitejši kontrasti, drugje nežnejši barvni prehodi.

In seveda se nismo vedno strinjale.

Kar je bilo pravzaprav odlično!

Pri likovnem ustvarjanju namreč ni nujno, da vsi enako razumemo uspešno kompozicijo, barvno skladnost ali stopnjo dokončanosti slike. Pomembno pa je, da znamo svoje mnenje utemeljiti, prisluhniti drugemu in sprejeti tudi drugačen pogled.

Čopinelke so pokazale, da so pripravljene na konstruktivno kritiko. Ne samo sprejemati pripombe, temveč jih tudi oblikovati.

To pa je pomemben korak k samostojnemu likovnemu razmišljanju.

Granatna jabolka dobijo drugo priložnost

Po skupnem ogledu smo se dogovorile, da bodo Čopinelke granatna jabolka naslikale še enkrat, tokrat doma.

Brez štoparice!

Tako bodo lahko v miru načrtovale kompozicijo, preizkušale različne tehnike, počakale na sušenje posameznih nanosov in si za slikanje vzele toliko časa, kolikor ga bodo potrebovale.

Zanimivo bo primerjati oba pristopa. Ali bo več časa prineslo tudi boljše rezultate? Bodo barve drugačne? Bodo kompozicije bolj premišljene? Ali pa bodo morda ugotovile, da je bilo nekaj spontanosti s prvega minitesta pravzaprav dobrodošle?

Odgovore bomo iskale na naslednjem srečanju.

Naslednjič: Megleno jutro

Na naslednji delavnici pa nas čaka povsem drugačen motiv – Megleno jutro.

Po živahnih rdečih granatnih jabolkih se bomo preselile v svet nežnih barvnih prehodov, mehkih obrisov in prosojnih meglic.

V ospredju bo predvsem tehnika mokro na mokro, raziskovale pa bomo tudi spiranje oziroma dvigovanje pigmenta, plastenje in ustvarjanje globine prostora.

Poseben izziv bo prikazati razliko med oddaljenimi, komaj vidnimi oblikami in izrazitejšimi elementi v ospredju.

Tokrat ne bomo toliko razmišljale o tem, kaj vse moramo naslikati, temveč tudi o tem, česa ni treba naslikati.

Kajti megla marsikaj skrije. In prav v tem je njen čar.

Za delavnico smo pripravile tudi mini učni list z barvno paleto, prikazom posameznih korakov in najpomembnejšimi napotki.

Čopinelke bodo tako lahko raziskovale, kako z malo pigmenta, veliko vode in nekaj premišljenimi potezami ustvariti občutek jutranje tišine.

Ko se učimo tudi druga od druge

Peta delavnica mi je znova potrdila, da likovno ustvarjanje ni zgolj usvajanje tehnik.

Pomembno je tudi opazovanje, odločanje, vrednotenje lastnega dela in pogovor o njem.

Čopinelke so pokazale, da vse bolj razumejo, kaj počnejo in zakaj. Znajo prepoznati uspešne rešitve, opaziti pomanjkljivosti in razmišljati o možnostih za izboljšave. Predvsem pa si upajo povedati svoje mnenje.

In če se pri tem kdaj ne strinjamo, toliko bolje. Prav različni pogledi lahko odprejo nova vprašanja in spodbudijo nove slikarske poskuse.

Minitest je torej uspel. Nastali so štirje zanimivi akvareli, razvila se je živahna in konstruktivna razprava, tršica pa je dobila pomembno lekcijo o časovnih omejitvah.

Za domačo nalogo so si Čopinelke izborile slikanje brez štoparice.

Na naslednji delavnici pa nas čaka megla.

Upam le, da se v njej ne bodo izgubile tudi naše slikarske odločitve!

Likovna skupina Čopinel 2026/2027 ustvarja v ateljeju VGC Morje Koper. Dejavnost poteka v sodelovanju s Kulturnim društvom VNL Izola.