Živio! 

Danes se vam pripravila nekaj priporočil, o katerih je dobro razmišljati. 

Vsako lepo besedilo ima svoj uvod, jedro in zaključek (tudi pesmi in tudi neumetniška besedila, kot so članki, potopisi, poslovna pisma …). Uvodi so praviloma kratki in vpeljujejo bralca v dogajanje. Uvod je zelo pomemben, kajti preko uvoda pripraviš bralca na tisto, kar bo sledilo, sprožiš v bralcu odločitev ali bo nadaljeval z branjem ali ne. Uvod predstavlja izhodišče, jedro pa osnovo dogajanja, ki pojasnjuje uvod in je najdaljši del besedila. Zaključek je kratek, povezuje celotno zgradbo in zapira dogajanje. V zaključku bralca ni dobro preveč presenetiti, praviloma je logična posledica dogajanja v jedru. 

Celotno besedilo mora biti dovolj verjetno (razen pri pisanju magičnih zgodb, pravljicah, znanstveno fantastičnih zgodb in fantazy romanov … npr. Drakula, Gospodar prstanov, Igra prestolov itd.). 

Da je zgodba trdna in stoji, mora vsebovati dogodek, sprožilec, ki pelje osebo (junaka, lik, protagonista) skozi besedilo in pojasnjuje, na primer, njegov karakter in osebnost. Ker je besedilo krajše, si ne moremo privoščiti opisa vseh lastnosti, zato se osredotočimo na njegovo najbolj značilno lastnost. S tem se omejimo in se posvetimo bolj pomembnim prvinam – sami zgodbi in njenemu namenu. Tudi sicer, pri pisanju daljših besedil, osebe ne opišemo na enem mestu, temveč jo razvijamo skozi tekst, preko dialogov, dogodkov, opisom razpoloženj, celo preko opisa narave. 

Zgodba naj bo uravnotežena. Sestavljajo naj jo dogodki, vtisi ter razpoloženja, vse v pravem razmerju. Lepo besedilo je torej uravnoteženo in teži k urejenosti. 

Da pa postane besedilo umetniško, je potreben še en korak dalje. Zanj je potrebna inovativnost, domišljija ter izvirna uporaba jezika. 

Pišite z veseljem 🙂