Živio!
Na slehernem kraju, kjer kaj počnemo, je nešteto manjših krajev, iz katerih se zlaga to, kar imenujemo kraj. Vse, kar je večje od očesnega zrkla, sestavljajo nesopripadne si posamezne reči.
Sedimo za mizo. Tu je miza iz mnogih najmanjših delcev, je prostor iz mnogo najmanjših delov, so osebe, s katerimi smo v prostoru. Med govorjenjem pa se ne premikajo samo usta. Med govorjenjem se premika pogled. Oko gre svoja lastna pota. Tu so stavki, tu so predmeti. Tu je morebiti tudi kako okno. Pred očmi je del ulice. In če želimo pripovedovati, bo vse to predstavljalo kot eno dogajanje. Vse to spada skupaj, zato da imamo lahko tla in da ima tla to, kar pripovedujemo.
To navzkrižje, prekrivanje, kopičenje in prebijanje v njegovem sosledju, v njegovem zaporedju, imenujemo kronologija ali kontinuiteta.
Če hočeš pri pisanju zajeti to zaporedje in vse lome, moraš to, kar se spaja v izpisovanju misli, razparati. Paraš tkanino stavkov, dokler ne postanejo presevni, dokler iz sosledja besed v stavku in iz sosledja stavkov v tekstu ne preseva zev, dokler zamolčani stavki med zapisane stavke ne pomolijo svojega molčanja. Dokler pri pisanju nimaš občutka, da besedilo diha, da je sleherni stavek tak, kot vidi samega sebe. (Herta Müller, Vrag tiči v zrcalu)
Preberimo, enkrat, dvakrat, trikrat. Potem začnemo pisati.
Tema dneva:
Travnik je bil nenavadno razdeljen.
Ne veš kako začeti?
Preberi uvodno objavo
Za vsak dan nova tema
Dnevnik za pisanje Na idejo za kreiranje dnevnih vaj sem pomislila ob premišljevanju, kako popestriti delavnice kreativnega pisanja in na kakšen način sprostiti domišljijo in morebitne blokade, ki jih imajo pri pisanju začetniki. Predvsem sem