Prišla je z zamudo, tako kot vedno. Sedaj se zaradi tega ne razburjam več. Ko jo čakam, si ogledujem druge goste v kavarni. Tako na skrivaj, saj nihče ne mara, če ga nekdo odkrito opazuje. To me zabava in pomirja, ker tako zvem nekaj več o ljudeh, s katerimi sem skupaj v tem malem prostoru. Vedno se dobiva v tej kavarni na vogalu. Izbrala jo je ona. Od zunaj je prav neugledna, zlahka jo zgrešiš. A ko stopiš skozi vrata, ko te objame vonj sveže kave in pečenih rogljičkov, se počutiš domače in kar malo bolj veselo. Saj ne, da bi se jaz spomnil ali opazil vse te podrobnosti. Meni je precej vseeno, kje posedam. Jaz sem vedel le, da mi je tu čisto v redu. Vse to mi je razložila in pokazala ona. Jaz ne opazim takih malenkosti, kot so na primer zavese na oknih iz stare čipke. A če se potrudim in si poskušam zamišljati prostor brez njih, moram priznati, da res ne bi bilo isto. Ali pa fotografije na stenah, ki prikazujejo zanimive ljudi in kraje iz celega sveta, za katere pravi, da dajo prostoru pridih svetovljanskosti. Pa stoli, vsak malo drugačne oblike in barve. Jaz najraje sedim na rdečem, a je le redko prost. Uganka pa so mi šopki rož na mizah, vedno so tu, tudi pozimi. Ko se čudim, kdo jih nabira pod snegom, se mi smeji. Tudi ljudje, ki zahajajo sem so posebni, drugačni kot v vaških gostilnah, kamor me včasih zanese pot. In ko jih opazujem, si včasih domišljam, da sem tudi jaz malo poseben, da tudi mene nekdo na skrivaj opazuje in se mu zdim zanimiv. No, vsaj malo že moram biti, zakaj bi se drugače ona družila z menoj. Vedno se dobiva le v tej kavarni. Točno vem, kdaj vstopi, tudi če se ne ozrem, ko zacinglja zvonček nad vrati. To vem, ker vidim druge, ki se obrnejo, da bi jo videli. Tudi njihove začudene in zavistne poglede vidim, ko prisede k moji mizi. Ker vsakič prinese sonce s seboj. Večinoma govori ona, jaz bolj poslušam. Tokrat je ostala malo dlje kot po navadi. A prav kmalu se bo na hitro poslovila in odšla. Jaz pa bom začel čakati, da me spet pokliče. Kar tam, v kavarni. 

Že zdaj sem sklenil, da bom prihajal sem tudi potem, ko me ne bo več klicala. Tu bom sedel na mojem rdečem stolu in se pretvarjal, da jo čakam. Kajti vedno pride z zamudo.