Živio! 

Danes bom napisala nekaj o stilnosti v jeziku, o živosti, ki je eden izmed elementov stilnosti. 

Živost ali zanimivost je pravo nasprotje dolgočasja. Dolgočasnosti ni nihče vesel, tudi tistemu ne, ki (se) dolgočasi. In zdolgočasimo se lahko kaj hitro! Kolikokrat odložimo knjigo že po nekaj prebranih straneh, zlezemo vase že po prvih besedah predavatelja in zadremuckamo na predstavi, dokler nas ne zdrami vljudnostno ploskanje. Če je dolgočasna predstava, se v gledališču zalotimo, da preštevamo lože na desni in levi ali razmišljamo o tem, ali pride na vsakega gospoda v vrsti pred nami po ena dama itd. Izjemoma tudi vstanemo in gremo.
Kako vse drugače se obnašamo, če zna kdo živo pripovedovati ali pisati: poslušali bi kar naprej, brali do jutra, če bi mogli, skoraj žal nam je, da gledališka predstava ni bila daljša. Je tako: žive stvari nas bolj mikajo od mrtvih, gibanje bolj od mirovanja, sprememba bolj kot enolično trajanje.
Tudi pri pisanju živost ni nič manj pomembna. Kaj moramo storiti, da bo naša beseda živa? – Marsikaj. 

Tako pravi Jože Toporišič v svoji knjigi Stilnost in zvrstnost. Prvi njegov napotek: Piši, kakor govoriš. Drugi napotek lahko izluščimo v današnji temi. Še več jih je, vendar jih bom pošiljala po kapljicah in neurejeno. 

Pišimo z veseljem 🙂