Prejšnje dneve sem pisala, da živimo predvsem po pravilih, takih ki nam jih narekuje okolje in takih, ki si jih postavljamo sami. Če živimo po pravilih, potem so meje naše svobode zelo tesne in toge, in če je naša vrednota svoboda, smo zaradi tega nesrečni. Paradoks pri vsemu skupaj je, da je tudi svoboda neke vrste pravilo, ki si ga postavimo kot vrednoto. Kakorkoli že, pri pisanju je dobro, da o pravilih ne razmišljamo preveč. Pri pisanju si le vzemimo svobodo, v takem pomenu kot jo razumemo – pozabimo na vse teorije, pa tudi na literarno teorijo in se prepustimo le lastni domišljiji in toku svojega razmišljanja. Domišljija je resnično lahko brezmejna!