Živio!
Da bi vpeljali vsevedni glas v svoji pripovedi, se hitro znajdemo v zadregi, kako ga sploh vpeljati in kako preiti v različne glave svojih likov. Da bi vpeljali to gledišče že na samem začetku pripovedi, moramo že zgodaj seči v misli različnih likov, kajti s tem postavimo pravila in pričakovanje, da se bomo selili iz ene zavesti v drugo. Pri tem moramo upoštevati psihično distanco, ki jo čuti bralec do dogajanja v zgodbi. kadar je psihična distanca velika, gledamo prizor kakor od daleč. Ko želimo intenzivirati prizore, poskušamo to izvesti z odmikanjem/približevanjem psihične distance. Tako nekako pripoveduje John Gardner v knjigi Umetnost pripovedništva. Tudi spodnji primeri so njegovi.
Primer:
1. Za roman: Bilo je pozimi leta 1853. Skozi vrata je prikorakal velik mož. (časovno in prostorsko daleč);
2. Za roman, za kratko zgodbo: Henry J. Warburton ni nikoli maral snežne viharje. (dosežemo lahko strašljiv, leden občutek mraza);
3. Za kratko zgodbo, fikcijo: Snežne viharje je Henry sovražil. (pri obeh zgledih, 2. in 3., je psihična distanca krajša kot pri 1. zgledu);
4. Za kratko zgodbo, fikcijo: O bog, kako je sovražil te preklete snežne viharje (psihična distanca je vidno krajša);
5. Za roman: Sneg, Gre ti pod ovratnik, v čevlje, zamrzne in zademfla ti klavrno dušo … (tu psihične distance ni; tu gre za nastavitev, ki lahko hitro preide v solzavost in sentimentalnost);
Pišimo z veseljem 🙂
Tema dneva:
Sladkornica iz porcelana
Ne veš kako začeti?
Preberi uvodno objavo
Za vsak dan nova tema
Dnevnik za pisanje Na idejo za kreiranje dnevnih vaj sem pomislila ob premišljevanju, kako popestriti delavnice kreativnega pisanja in na kakšen način sprostiti domišljijo in morebitne blokade, ki jih imajo pri pisanju začetniki. Predvsem sem
