Kot smo že omenjali, pisec skrbno izbere dogodke in jih ustrezno razporedi v času. V tem smislu zlaganja in zasnove se razvijajo zgodbe. Bodimo pozorni na sliko trikotnika, v katerem smo razvidna načela, ki veljajo za klasična – v najbolj popolnem smislu, ker so brezčasna in ker veljajo za vse družbe, civilizirane in primitivne in segajo tisočletja nazaj, preko ustnega izročila vse do danes (spomnimo se na Ep o Gilgamešu na dvanajstih glinenastih ploščicah, pred 4000 leti).
Vedno gre za krovni zaplet (vrh), ki usodno in absolutno spremeni situacijo lika, njegovo notranje ali zunanje življenje, ali pa oboje hkrati.
Uvodni akord, je lahko mini zaplet, prikaz stanja, preprost, ekonomičen in dokončan. Biti mora dobro stoječ. Nasproti mu sledita protizapleta – sam vrh, pa tudi sklepni akord. Oba, tako sklepni kot tudi vrh dopuščata, da bralec dobi vse odgovore na naše misli in čustva in poskrbimo za zaprt konec zgodbe. Lahko pa bralce pušča v negotovosti – odprt konec, vendar mora na bistvena vprašanja odgovoriti in zgodbo peljati k jasnim možnostim, da bralec lahko izlušči razplet na osnovi sklepanja.