Slišala sem že, da ljudje pravijo, da tisti, ki veliko berejo, slej kot prej tudi sami pomislijo, da bi se preizkusili v pisanju. Branje me je obsedlo takoj, ko sem začela brati in glede na vse dogodke in spremembe v življenju, so knjige postale moja stalnica. Brala sem vedno in vsepovsod; zjutraj, pozno zvečer, doma, na avtobusu, celo med šolskimi odmori, na morju, v zdravniški čakalnici, na maturantskem izletu, sedaj berem tudi med malico v službi, če seveda nimam družbe. In pisanje? Začelo se je popolnoma nezavedno z branjem, zelo zgodaj, v prvih razredih osnovne šole, še preden sem slišala za domnevo iz prvega stavka. 

Če bi me nekdo vprašal zakaj pišem, te dejavnosti ne bi znala obrazložiti ali je opravičiti z več utemeljenimi razlogi. Pišem zato, ker hočem, ker to želim. Mogoče ker sem občudovalka zavitih metafor, humorja, zapletene kriminalne zgodbe, ironije in učenja nasploh ter hočem tudi sama ustvariti nekaj, kar bi bilo vredno občudovanja. Morda tudi zato, ker je to moja prva otroška »poklicna« želja in ker je nekdo nekoč izrekel domnevo, da se moramo včasih spomniti na otroške želje, saj izvirajo iz iskrenosti in nepreračunljivosti. Otroškost je lahko zadnji stik z domišljijo, to pa se želimo pišoči na vsak način ohraniti. Življenje skozi oči Pike Nogavičke se kaže bolj noro, vživljanje v mlečnozobega Petra Pana med enim izmed njegovih poletov in zavračanje odraslosti, kot skorajšno teorijo zarote, pa ekstravagantno. Pisec, nepopravljiv firbčen vedoželjnež glede uma in življenja, se kot pogumen kamikaze vrti v tej drugi dimenziji (če ga Peter Pan povabi s seboj) in z radovednostjo starih tercialk išče vpogled v neslutene ideje. 

Seveda, ko si je potrebno izbrati poklic, je lahko sanj konec. Starši in svetovalci na šoli preračunavajo verjetnost služb, ponujajo možnost izbire glede na opravljen inteligenčni test, otroka z razpršenimi zanimanji pa zanima vse od književnosti, zgodovine, geografije in še marsikaj, čemu odrasli pravijo lep poklic. Tole sicer ne spada ravno v to mini »esej«, kolumno ali karkoli že, a resnica je, da je potrebno ostati v življenju prizemljen in tu se moram brez ironije strinjati, da si je pametno zraven pisanja izbrati tudi poklic. 

Vendar želja … Čeprav je rahlo poniknila v najstniških letih, če odštejem izmišljene romantične zgodbice še neizpolnjenih ljubezni, ki jih je odplaknila voda v stranišču, da jih ne bi kdo našel, se je želja vrnila. Ne vem, zakaj in kako, nezavedno ali po razmišljanju o tem, kaj sploh želim in na koncu ugotovitvi, da do nobenega dela v življenju ne čutim takšne strasti, kot do pisanja in branja. 

Čeprav rada čistim kopalnico, sadim na vrtu, pijem kavo in hodim na morje, bi se v prid pisanja lahko odrekla katerikoli od teh aktivnosti. Če bi seveda kdo drug opravil gospodinjska opravila. 🙂 

Verjamem, čeprav v resnici ne vem, a upam, da obstaja nekaj višjega, kar me vztrajno potiska v to početje. Nekateri domnevajo marsikaj o energijah, o tem, zakaj smo tukaj in vsekakor želim verjeti v duhovnost, saj me fascinira. Včasih, žal redko, ko se mi nasmehne muza, kot pravijo pisatelji in me pograbi prav posebno stanje, v katerem lahko, če je neprekinjeno, res napišem nekaj dobrega, takrat o teh domnevah sploh ne dvomim. Val evforičnega navdušenja je vse, kar čutim in hormoni sreče v meni ponorijo. 

Težava je večja, ko sem jaz pripravljena, muza pa spi. Brala sem o tem, kako so šli nekateri pisci v ekstreme, s pitjem zelo pretiranih količin kave ali alkohola. Nobeno od teh dveh omenjenih pijač, meni osebno ni bilo v znatno pomoč pri iskanju inspiracije. Moram pa priznati, da sem zadnjič poskusila nekaj, kar sem sama poimenovala glasbena terapija. Kako čudno se sliši pisanje, ob poslušanju psihedeličnih Pink Floydev, v skoraj čisti temi, ko gori le lučka nad kuhinjsko napo? Jaz osebno, vajena raznolikih eksperimentov, sem to dejanje vzela še kot en preizkus iskanja idej in besed, med katerimi je navaden Damjan Novak postal tisto kar je želel – Damjan Car. Če se ne bi zgodila nenadna prekinitev in pričakovano vprašanje, ali se mi je popolnoma zmešalo, bi to zgodbo morda že poslala naprej in čakala na komentar. Zato pa nameravam danes to seanso ponoviti. Upam, da bodo Pink Floydi mojo muzo prebudili ter, da mi bo spočita pripravljena prišepniti kaj nepričakovanega. 

Kakorkoli že, v življenju je potrebno imeti cilje. Ker je pisanje dobre zgodbe nekaj, kar me motivira in osrečuje, se bom tega oklenila, pa gor dol energije in poslanstvo. In sploh ne potrebujem drugih razlogov. 🙂