Lahko bi si mislila, sem pomislila, medtem ko sem ga gledala, ko se je pital z mojim bolonezom. Petindvajset let ima, tisto s Špelo ni bilo nič drugega kot en larifari. Srečala sem včeraj Špelo, okroglo kot žogo, ko sem kupovala vse za ta prekleti bolonez in jaz, tepka sem se ji približala v šoku, vendar z narisanim obveznim nasmehom na obrazu. 
David mi ni nič povedal, sem rekla radovedno in pomignila proti njenemu trebuhu. Resno me je pogledala s priprtimi očmi, nato pa rekla: »Le kaj bi povedal?« Nato se je zahahljala. »Vi mislite, da sva še skupaj? Česa ne veste, da je vaš sin peder?« Omotično sem zrla za njo. 
Nikoli ga nisem tako vzgajala. Zmeraj sem mu govorila, kako komaj čakam, da bom plesala na njegovi poroki, saj na svoji nisem, ker me je njegov oče zapustil, preden sva se poročila. Ne, to ni bila moja vzgoja. Zmeraj se da vse popraviti, odpustiti in potrpeti, sem mu govorila, zapuščajo le strahopetci. Moj sin je bil strahopetec in peder. 
»Kje si bil sinoči?« sem vprašala. 
»Pri, e-eee Špeli,« se mu je zataknilo. 
Zavzdihnila sem. »Lažeš! Ti … Ti peder!« 
Strahopetec, peder in lažnivec. 
Strmel je v neko točko proti vratom. 
»Če bi bil tvoj oče kaj prida, bi sedaj sedel tu z nama in ti vcepil pamet v glavo!« sem rekla, on pa je prekrižal roke pred sabo. 
Glasno, čisto po pedrsko, je zavzdihnil in vstal. Hodil je po stanovanju in tlačil stvari v nahrbtnik. 
»Le kam misliš, da greš?!« sem vzrojila in vstala. 
»K njemu,« je tiho rekel in odprl omaro. 
Z obešalnika je vzel vijolično majico s potiskanim vzorcem. Ta vijolična buzerantska cunja bi mi morala povedati vse. Le kako nisem opazila? 
»Kaj si misliš?! Da mi napraviš sramoto?!« 
Vročina me je preplavljala po telesu in me hotela zadušiti. Kot njegov oče je, le da je ta spakiral k mladi cipici, ko sem dobila prve gube. 
Oprijela sem se pulta. Kuhalnica, s katero sem mešala bolonez, je zanihala v moji roki. Vse se da popraviti, me je spreletelo in zamahnila sem proti njegovi glavi. Kuhalnica je tolkla vsepovsod; to, to, bi moglo izbiti hudiča iz tebe, sem se spomnila besed svojega očeta. Mi smo poštena družina! 
Sesedel se je na tla. Preko podplutbe, vijolične kot njegova majica, je zdrknila solza. Vstal je in brez nahrbtnika odšel.