Zadnjič sem na Facebooku naletela na zanimive odlomke iz šolskih spisov otrok. Ta se mi je zdel še posebej prisrčen: Zelo sem se ustrašil, ko je zbolela mama. Mislil sem, da nam bo zdaj kuhal ata. Simpatično, kajne? Ampak, želim vas opozoriti na nekaj drugega. Tudi piscem, ki imajo kar nekaj kilometrine v pisanju tekstov, se vanj lahko prikrade takšen škrat, kot je tale: Konji so imeli okraske na glavah in repih, jezdeci prav tako. No, če želimo poudariti sarkazem ali kaj drugega, potem je zadnja poved upravičena, ki pa v nadaljevanju zahteva pojasnitev. 

Besedilo zahteva večkratno preverjanje in posledično popravljanje, znotraj 365 tem pa nam za slovnično in vsebinsko pravilnost ni mar. Pišimo torej hitro, brez razmišljanja in se prepustimo toku svojih trenutnih misli, ki jih sproža tema dneva. 

Morebitne vsebinske napake lahko sprožijo nove ideje … in vektor ustvarjanja se usmeri drugam. Kam? Običajno tisti trenutek še ne vemo in tudi v tem je draž pisanja.