“Prekleti orm! sem zakričal. “Kaj je sploh to? Nič ne razumem!” 

Homunkoles mi je pomagal na noge in me trdno prijel. 

“Razumel boš tisti trenutek, ko ga boš začutil. Ja, lahko ga začutiš. V tistem trenutku se nate v nekaj sekundah zgrnejo ideje za celotne romane. Začutiš ga, ko pišeš dialog, ki je tako briljanten, da ga še tisoč let pozneje do besedice natančno lajnajo na odrih. O, ja, orm lahko začutiš! Lahko te sune v zadnjo plat, te zadene kot strela ali ti obrne želodec. Lahko ti raztrga možgane iz glave in jih obrnjene vstavi nazaj! Lahko ti sredi noči čepi na prsih in ti ustvari grozno nočno moro, iz katere potem nastane tvoj najboljši roman. Jaz sem orm začutil. O, ja! In želel bi si ga doseči še poslednjič.” 

Nato me je sunil stran kot mokro krpo in izginil v temo.