Nadaljujmo z eksperimentiranjem. Napišimo sestavek, kot bi ga pisal baročni pisatelj. Besedilo naj vsebuje kontrastne figure, ki poudarjajo neizenačenost, neskladnost, polno metaforike, alegorike in besednega cvetličenja. 

V marsičem je baročna književnost le podaljšek značilnosti, ki so se pojavile v obdobju renesanse, a jih je barok stopnjeval ali pa jim dal novo vlogo; pojem barok izvira iz portugalske besede »barocco«, kar je pomenilo prvotno nepravilen, kriv biser — iz tega se je razvilo pomen nečesa izkrivljenega, pretiranega, popačenega; v ožjem pomenu je njegova glavna značilnost izredna nabreklost sloga: jezik je izumetničen, preobložen, besedni pomeni nejasni, prispodobe so zapletene, zlasti v obliki t. i. »concettov« (bistroumnih, nenavadnih besednih zvez); skupno ime za ta slogovna prizadevanja je tudi manierizem — »maniera«, način (111). V širšem pomenu se izraz baročna književnost uporablja za tista literarna dela druge polovice 16. Stol. In 17. Stol., v katerem se kot posledica krize renesanse, reformacije in protireformacije nasprotja med telesnostjo in duhom, med askezo in poudarjenim senzualizmom, razum in ekstatičnostjo naturalizmom in sentimentalno idiličnostjo, uživanjem in minljivostjo; v tem smislu je treba v to književnost prištevati še nekatera dela pozne renesanse: Tassov ep Osvobojeni Jeruzalem, zadnje Shakespearjeve drame, Cervantesovega Don Kihota, Calderonove drame, Miltonov ep Izgubljeni raj, Grimmelshausnov roman Simplicius Simplicissimus. (Vikiverza, junij 2016)