Tam, kjer se z roba kraških planot še vidi modrina morja, ki se dotika neba,
tam sredi starih borovcev, tu in tam vidiš beli oblak z grivo, ki veličastno potuje med zelenilom.
Nekoč davno je bil tu neprehoden hrastov gozd, ki so ga posekali in odpeljali v daljno deželo, da bi postavili mesto v morju. Legende pripovedujejo, kako se je razjezila burja, da še dandanes v zimskih mesecih jezno zavija in tuli po čarobni
in prelepi pokrajini.
Čas rojstva in naselitve prvega belega konja niti ni pomemben. Stoletja prej so črede mogočnih, prelepih in plemenih živali svobodno potovale na vseh celinah našega sveta. A prvi beli oblak z grivo v galopu je obogatil pokrajino vetra in sonca.
Kiparji se vse življenje trudijo, da bi ujeli to mogočnost, moč in lepoto. Pesniki zaman kujejo verze, samo en pogled je dovolj, da začutiš popolnost telesa. In tiste lesketajoče se oči, ki včasih še sanjajo svobodni tek po tundri, preriji in travnikih.
Srca ni moč ukrotiti, ljubezen je, ali je ni, skrivnost ne bi bila skrivnost, če bi jo prepoznali. Glasba kopit odmeva v ranem jutru kot struna napete mišice popolne skladnosti.
Ples moči in lepote.
Sanje preteklosti.
Rosa jutra med bilkami trave.
Beli oblak z grivo potuje med nebom in zemljo.
Prve dežne kaplje nežno padajo v rdečino zemlje.
Franjo Frančič