Psihiater Jelinek ni več vedel, kakšno terapijo naj ji predpiše. Veliki ognjeni stroj. Črni zemljevidi, zarisani po izmučenem telesu, ki se ne more več boriti. Zasnežene ulice. V kotu je stal star pianino. Stropi v stanovanju so bili visoki in težko ga je bilo ogrevati. Pred leti je prodala stanovanje v Lienzu in kupila manjše, veliko bolj poceni v Lovranu. A kaj, ko ni bilo več nobene moči, da se odpravi do morja, ki ga je tako ljubila. 

Nimam več prijateljev, je pomislila in vključila slepo oko računalnika: 

… ne bom ti pisala veliko, niti ne vem, kaj naj ti napišem, praznina je, slabo sem, zelo slabo, prihaja konec, zato ne najdem besed, preprosto jih ne najdem, mu je napisala. 

Ni vedel, da bo tako, ni. 

V bistvu je bil samo še ostareli klovn, ki je plesal po vagonu vlaka za Beograd. Po steklenici vina so se ostri obrisi sveta počasi omilili. Utrujen od življenja in sebe, od izdaj, iskanja ljubezni, razočaranj, prelomljenih obljub in literature, ki mu je bila dolgo odrešilni otok. V bistvu mu je bilo vseeno, da se odpravlja na knjižni sejem, vseeno mu je bilo za knjige in pobege, bližal se je točki preloma. Spomin na žensko, ki ga je morda nekoč davno ljubila. Bloden on, blodna ona. 

Stal je ob starem opuščenem rudniku. Ploščati kamni so bili zloženi ob zidu. V bližini je bilo letališče. Sneg, ki je zapadel preko noči, je kopnel. Dva čolna, napolnjena z vodo, sta potonila, samo vrv ju je držala k lesenemu kolu. V bližini je bilo letališče in lokalna pošta. Počutil se je kot idiot, kot polkovnik, ki nima komu več pisati. A vseeno je vsako jutro hodil tja, odprl mali leseni predal, da začuti praznino. Včasih se je odpeljal do avtobusne postaje. Bežno je opazoval ljudi, ki so vstopali v avtobuse. Z vajeno kretnjo si je prižgal novo cigareto. Morda je čakal na vesoljni pok. Morda je iskal sledi časa, spomina, morda. 

Potem je zagledal tiste vrane, ki so poskakovale po pokošeni travi.
Občutek, da tečeš zadnji krog, da ne pričakuješ več ničesar velikega, je po svoje odrešujoč. Po drugi strani pa, neznosen je bil občutek, da se je moje besede ne dotaknejo več, morda, kaj vem, se je niso nikoli. Lahko sem ji pošiljal nakit, rože, knjige, ona je čakala samo sporočilo novega moškega: pridi. Boleče je bilo le to, da so se me njene besede še vedno dotaknile, čeprav so bile zavite v celofan: kar ne veš, ne boli. Saj sem znal odrezati, za mesec ali dva, potem pa se je vrnila v podobi čarovnice, ki je znova priklicala čas lepote. Lepote in bolečine. Če bi dal na tehtnico, bi bilo bolečine veliko, veliko več. Morda naju je povezalo nekoč to, da sva živela v dveh svetovih, ona sicer tega ni nikoli priznala, a resnica je bila ta, da sem oboževal vse na njej. Njeno hojo, njen vonj, njen pogled. A eno so sanje in prividi in drugo je resničnost, ženska moč in energija je drugačna od moške. Ko odrežejo, kot ni več kaj. Ko se jim solze posušijo, pozabijo. Moški pa, če jih razsuje, nikoli in nikdar več se ne poberejo. 

Dva dni se ni premaknil iz starega hostla nasproti sejmišča. Zaporedje ni pomembno, je pomislil. Odločitev, da se končno odpravi do Brankovega mosta je preložil. Gostinski lokal v bližini je bil opremljen z desetinami fotografij umrlega maršala. Bal se je, da pravoslavni pop potrka na njegova vrata. V kotu je stala plastična posoda, na mizi so bile razsute drobtine starega kruha. Na trkanje se ni odzival. Tisoče in tisoče knjige je bilo razstavljenih v neskončni vrsti polic. Sanjal je potepuške pse, ki tečejo mimo glavne železniške postaje. Odprl je staro šolsko torbo in brskal za pošto, ki jo je prejel pred mnogimi leti. Spremljale so ženske oči pume. Počasi je vstal in se zazrl preko orošene okenske šipe. Deževne kaplje so počasi polzele po steklu. Ni pomembno, je zamrmral vase. 

Dolge ure je lahko nepremično sedel na stolu in opazoval dvorišče. Lastovke so se vračale sredi marca, vedno ga je začudilo, kako najdejo ista gnezda pod zavihki streh. Samo dva letna časa sta še: poletje in zima. 

Regina sedi pred malo hiško in počasi odloži knjigo. 

– Kje pa si hodil, nič časa nimaš zame? reče skoraj očitajoče. 

V zalivu je razbitina nasedle lesene barke. Galebi so hrupni. V daljavi je obris zasneženih Dolomitov. Štirje moški se opotekajo s starim pianinom na vrveh po vijugastem stopnišču. Vlak se ustavi v megli. Nelagodno mu je, ko sedi za mizo pred publiko. Za vrati je brlog. Strah, ki reže in reže. Nevidni noži. Neznosna teža. Dolina se razpre in v naročju zasijejo čarobne oljke. 

Ogenj v kaminu počasi dogoreva. V ravno vrsto si zložil kamne. Kepa pepela v ustih. Grbasta starka obiskuje pogrebe. Ne prepoznaš več obrazov. Pozabil si na imena rojstev in smrti. Stopinje v tišini. Drevo sklonjeno nad prepadom. Zbor se je razvrstil na odru pod oltarjem. Včasih zgodaj zjutraj podgane napolnijo ulice, bežijo. Zaslutijo smrt. Sedeti v prvi vrsti. Pripovedovati prazne zgodbe o državi, ki je ni več. O času, ki je izgorel v črni luknji pozabe. O ljudeh, ki so odšli brez sledu. Njene žareče oči. Svetli prameni las, ki ji padajo na čelo. Lepota bolečine. Bolečina lepote. 

– Zanimivo vas je bilo poslušati, vi ste malo nor, mar ne? mu je rekla ob prvem srečanju. 

– Za koga naj napišem v knjigo? jo je vprašal. 

– Za Regino, mu je odgovorila. 

Ni zmogel drugače, ni znal. Požgal je vse za seboj. Izbrisal imena, ljudi, spomine. Če tega ne bi storil, ne bi bilo moči za korak naprej. Ni razumel zakaj. Občutje tujost. Zasledovalec samega sebe. Morda ni bilo kaj razumeti. Sedel je pred množico. Ponovitve. Moral bi pripovedovati o svoji preteklosti, a tam je bil en velik nič. In ruševine. 

– To zlahka razumem, meni se dogaja podobno, je rekla Regina. 

Ni verjel, da bo prišla. Lepa, strašno lepa. Pšenični slapovi las so ji plapolali v vetru. Mala našobljena usta in ogenj v očeh. V trenutku jo je prepoznal, ko je stekla proti njemu sredi množice. Ga objela, se ga oklenila. Med ustnic. Dvojec brez krmarja. Vonj po sivki. 

– Veš, kaj me najbolj privlači pri tebi? zašepeta. 

– Ne, vem, ji odgovori. 

– To, da vidiš ptice na nebu tudi takrat, ko jih ni. 

Ležita gola na boku, prepletena. 

– Veš, ne vem, če mi je bilo kdaj tako dobro, lepo. Kako rada bi ustavila čas, reče Regina. Za trenutek zadrhti nebo. 

Sedi v lokalu Ribnjak ob Donavi, bele čipke snega počasi naletavajo. Grobovi, križi. Lešče. Ogromen bronasti spomenik Filipa Makedonskega. Vonj železniških postaj. Ni razlike. Cipresov gaj. Povorka pogrebcev, ki se pomika proti hribu. Zaledenelo okno. Mogočnost tišine. Skoraj enako, ko išče mamin grob, a ga ne najde, ne najde. 

Hladno nedeljsko jutro v marcu. Polarna zima in mraz. Sneg je prekril mesto in vse je obstalo. On, oblečen v lahek površnik, se ustavi ob kupu snega. Ne ve točno, kje je? Kam gre? Kdo je?