Njen nežni otroški obraz, po sivki je dišala njena koža. Njene oči preplašene srne, njen tihi glas, ki valovi po dvorani Makedonske hiše. Natakarji v narodnih nošah, male zastavice sonca na sveže pogrnjenih prtih.
… znaš, nemam slobode, ne mogu da dišem, a najgore mi je bilo, kad me tukao, a bez nekog pravog razloga … ne znam, ja ne mogu tako da živim, nemam vazduha, ne znam šta da radim … dogodilo se od jednom, uhvatio me za vrat u pozadini, skoro mi ga slomio, bila sam kao paralizirana, mesec dana sam ležala u krevetu … i tad znaš, sve se prelomilo, čovek, s kojim imam sina, sad mi je stranac ali nekada davno, volela sam ga…znam, da ne mogu da razumeš, taj balkan blues, ti dolaziš iz drugog planeta …
Nisem našel pravih besed, da bi jo tolažil, nisem mogel razumeti sekire nasilja. Odmev davnih udarcev in rezilo strahu je bilo vžgano v skrinjo spominov.
In vendar, ta skoraj prosojna ženska z otroškim obrazom je drhtela ob misli, da ji lahko pomagam.
Prijel sem jo za roko:
– Ne mogu da ti lažem, da ti dajem prazna obečanja, je bilo edino, kar sem ji lahko rekel.
Nemoč rabljenih besed.
Odsev žalosti v njenem očesu.

Gazda Risto z večnim čikom v ustih šteje denar. Neznosna teža bivanja. Bolgarka s pomečkanim obrazom pleše tango. Snežinke tkejo gosto belo zaveso. Do Makedonije je daleč. Praznina prikliče spomin. Laži kot niti prepletene. Divna leži pred oltarjem pozabe. Čaka na moškega brez obraza. Radovan zna izračunati prostornino dedovih vinogradov. Dejan sadi dunje na Fruški gori. Pes, ki je ljubil vlake. Gordana je tudi to jutro pozabila zaliti orhideje. Hrepenenje postaja vrtinec prašnih podob. Zamujeno je. Preteklost je nasedla barka. Stotine poti na jug in ena sama. Zlatolaska si izmišlja molitve. Strah je izgubljeni jutri. Ostri robovi sveta. Košava. Mala Cigančica s tetovažo sonca na ramenih. Mozaik izmišljij. Pada, pada beli sneg. Dom je tam, kjer so kriki galebov. Tiste stare solinarske hiše brez streh, ki ob jutrih plavajo po morju. Olivera ne najde več smeha. Razprte dlani postanejo pesti. Vočji čas. Okrvavljeni nož, ki se blešči v srebrni mesečini. Kriki in šepetanja. Ko si sam, ko praznina široko zazeva, se spomniš. Jasno, boleče ostro.

Taka kot plastična punčka. Stotine mejlov in smsjev, ljubim te, volim te, sakam te, rada te imam.
… znaš, dugo sama čekala na tebe, možda celi život, ali muški od prije me ubio, sad ne mogu nigde, ne da mi muž, ne mogu ni koraka, nemam slobode, robinja sam, znaš, a baš sad kad smo se upoznali, o bože nepravedna je sudbina … bojim se, tako se bojim, ti ne znaš kako je tu, može te ubiti na ulici, Makedonija uopšte nije država, džungla, haos, a sve bi to bilo, da imam malo slobode.
Sanjam, da ču pobeči, ne znam kamo, u Australiju, u Kanadu, ne mogu tražiti od tebe, da me spasiš … tako se bojim, tako strašno se bojim…
Taka plastična punčka z blond lasmi in modrimi očmi. Veš, da se te lahko oklene okoli vratu, veš, da ima norega in ljubosumnega moža, veš, da se na Balkanu zadeve rešujejo s krvjo.
In vendar si ne moreš pomagati. Tisoč in več kilometrov potuješ do nje, ne moreš pozabiti njenih ustnic, vonja kože, otroškega pogleda, dotikov, naivnih besed, izrečenih v prividih predaje.
S težavo, kljub popitemu vinu, zaspiš šele proti jutru. Temna krila zaplahutajo.
In potem v polsnu slišiš trkanje na vrata apartmaja.
Ni je, ni je, nikoli ni bila. Zgolj privid je, blodnja in kri, kot da nima vonja.
Čigava roka drži nož …?

Niti ne vem, zakaj sem sprejel vabilo prezgodaj postarane pesnice, oblečene v oprijet bodi in krilce, izpod katerega je na vseh straneh lezel ven špeh. Pesem, ki jo je prebrala na knjižnem sejmu, je bila močna in direktna: … kam naj grem, kje je pot vrnitve, koga naj vprašam, vsi koraki po zemljevidih naših napak, kam naj grem, koga naj vprašam … je vzneseno ponavljala.
A nisem še videl od golobjih drekov tako posranega betonskega bloka, tako uničenega dvigala, tako zasvinjanih hodnikov. V mali garsonjeri so kraljevale ikone, božje podobe in križi. Na okenskih policah so se na plasteh golobjega dreka šopirile leteče podgane.
– Hoćeš jim ti dati hranu, pšenico, možda će doči Stevo i Mileva? me je spraševala.
Samo tega bi mi bilo še treba, da bi v nekem usranem betonskem gnezdu, v devetem nadstropju, hranil golobe po imenu Stevo in Mileva.
Žganico sem odklonil, vino pa je vleklo na kis. Po dveh malih kozarcih rakije je postala vijolična in potna v ksiht.
– Gledaj, gledaj, zar nisu divni, je rekla in kazala na množico golobov, ki so se prerivali na okenski polici. Čim prej sem želel oditi, ko je iz police vzela dve drobni knjižici. Na eni je bila naslovnica, fotografija nje in pravoslavnega popa, kako slonita ob drevesu, vsak na svoji strani.
– E, pa to bi trebalo prevesti, je vzdihnila.
– Ne vem, res ne vem, lahko povprašam, samo bi potreboval več izvodov za založbe, sem vzdihnil.
– Nemam, to su poslijednji izvodi, pa ti dajem samo pod jednim uslovom?! se je sklonila k meni.
– In to je? sem bil navidezno radoveden.
– Hoću pismeno, da mi napišeš, da mi nećeš pokrasti ideje iz knjige! je skoraj vriskala in mi molila listek in kemični svinčnik pred nos.
Samo zazeval sem.
Zaprepadeno sem jo pogledal. A sem vseeno podpisal.
Samo cirkus se je šele začel.
– Znaš. Evropa je stara kurva! Znaš, i ja bih u Evropu ali pravoslavnu Evropu! Živela pravoslavna Evropa! je zatulila, ko sem že počasi vstajal. Spet se je sklonila čisto k meni in šepnila:
– Pa da, ja bi ipak želela, da je samo jedan narod u jednoj državi …
Prekinil sem jo:
– To pa ja poznamo: ein folk, ein raich, ein furer! Hujša, kot Geobbels si, se nisem mogel zadržati.
Za trenutek se je zazdelo, da jo bo kap, vsa penasta je vkopano obstala:
– Pa to, da ti mene vređaš sa Gebelsom! Pa on nije bio ni Srbin, ne pravoslavac, pa kako možeš biti tako bezobrazan! O meni najbolje govore moja dijela!
Pa ti mi …
Nisem poslušal naprej, na hitro sem se prebil do vrat in stekel mimo kupov golobjega dreka, smeti in svinjarije, po stopnicah navzdol v temo.
Ozrl sem se proti betonskim stolpnicam. Na stotine in stotine golobov je ždelo na posranih okenskih policah.

Prekleto, sem pomislil, prekleto! Samo, da se čimprej poberem, odidem, sem ponavljal, ko je vlak obstal debelo uro.
– Zato što si me ostavila, prvo ću ubiti tebe, a onda ću ubiti i sebe …! je tulila, krulila in na ves glas kričala skupina obritoglavcev na koncu vagona že, od kar je vlak z zamudo krenil proti Beogradu. Nihče se jim ni upal kaj reči, očitno pa je nekdo klical policiste, ki so vlak ustavili na sredi poti iz Novega Sada do Beograda.
Knjižni sejem je bil bolj ali manj kramarija, našel si vse od kičastih krajinskih slik, ikon svetnikov, do plastičnih punčk in seveda nekaj stojnic knjig. Razno razni Fejsbuk festivali so potekali tri dni, tristo pesnikov in podpesnikov je recitiralo do onemoglosti, glavni šefe pa si je mel roke zaradi številne udeležbe. Vmes so podelili kakšnih dvajset do trideset nagrad, poimenovanih po raznih Radetih, Jovanih, Slobodanih in podobnih tičih, ki so jih poznali samo v njihovih rojstnih vaseh. V centru Novega Sada si lahko videl prodajalno krst, prastare avtomobile, konjske vprege, pa tudi prestižne limuzine. Povsod seveda smeti in plastika. Ob jutru je bilo mesto prelepljeno s plakati: NEĆEMO U EUROPU! Poleg pa je bil rdeče napihnjeni Šešelj, ki je prebival začasno – stalno v Haggu. Čez dve ure so bili plakati prelepljeni z novimi: POKRET! ISTINA ĆE POBEDITI!
Težko bi verjel, če ne bi videl, razumeti tako ne moreš.
Nekoč pred leti, ko so me strpali v Vojno medicinsko bolnico na oddelek za psihiatrijo, sem se zaobljubil, da teh krajev nikdar več ne obiščem. Pa je naneslo drugače, ne, niso bile vse izkušnje slabe, samo ob vsakem obisku se je vedno bolj krepil občutek, da je v tej deželi čas obstal. Deset dni sem preživel in preždel v malem, zakotnem kraju, kjer so me vsako jutro ob petih prebujali smetarji. Na vsakih pet metrov je bila trafika, pekarna, ali trgovina z mešanih blagom. Ogromne cerkve in samostani, bradati pravoslavni duhovniki, ki so krožili po cestah skupaj s smetarji. Vsakih deset metrov birtija, gostilna, ćvapćarnica. Vrtovi lokalov so bili od ranega jutra do poznega večera vedno polni. Skoraj nihče ni nič delal. A skoraj nihče se ni zato nič sekiral. Čas je tekel počasi, kot da bi živel v nekem drugem stoletju. Samo čudil sem se lenemu ritmu brez vsebine. Po dveh, treh dneh sem kljub prijaznosti in odprtosti ljudi postal nervozen. Večno nakladanje o športu in dnevni politiki me je utrujalo.
V bistvu pa sem se počutil enako tujega kot kjerkoli drugje.
Skini so peli, in se drli, skakali iz vlaka, policisti so jih lovili in mi smo potovali štiri ure in pol šestdeset kilometrov iz Novega Sada do Beograda. Ko se je vlak z desetminutno zamudo le premaknil s postaje, sem se končno oddahnil.
– Živela pravoslavna Evropa! se je zaslišal od nekod odmev.
Trop podivjanih psov je stekel preko železniških tirov.