Na hitro ponovimo snov, ki smo jo obdelovali že v osnovni šoli in kasneje v srednji. Besedje proučujemo kot skupine slovnično sorodnih besed, ki jih imenujemo besedne vrste. Slovensko jezikoslovje pozna naslednje besedne vrste:

samostalnik – poimenuje dejanskost (hiša, Celje, ona, nihče …),
glagol – poroča o dejanjih, dogajanjih, stanjih (hoditi, grmeti, jesti …),
pridevnik – poimenuje lastnosti samostalniške besede (dober, takšen, cvetoč, dvoje …),
prislov – v glavnem podaja okoliščine glagolskih dejanj (danes, tu, počasi …),
povedkovnik – pomensko dopolnjuje glagole, predvsem pomožne (všeč, rad …),
členek – za izražanje sobesedilnih in sporočanjskih pomenov (le, morda, skratka …),
medmet – nadomešča polna govorna dejanja (au, lej, čof …),
predlog – se slovnično veže na samostalniške besede (pod, v, brez) ter jim s tem spreminja del njihovega pomena (hiša : v hiši),
veznik – povezovalec besed in stavčnih oblik,
zaimek – nadomešča lahko druge besedne oblike (npr. samostalnik: brat z on, pridevnik: bratova torba z njegova torba, prislov: doma z tam …