Ko takole premišljujem in sama pri sebi razglabljam o plesu in gibanju, se rada vrnem v otroška leta. Kaj se je pravzaprav spremenilo v času odraščanja in zorenja. Življenje je danes drugačno, kot je bilo nekoč. Spremenil se je način razmišljanja, spremenile so se vrednote, razvila se je tehnologija, svet se je zmanjšal. Nič več ni nemogoče, nič ni predaleč. Nekaj, pa vedno ostaja enako. Otrok. Novorojenček na svet prijoka brez znanja, brez izkušenj, brez predsodkov, brez strahov. Sam pri sebi ve, da je lačen in z jokom opozarja na to. Ve in čuti, da je zaspan in zaspi, kjerkoli in kadarkoli. V kratkem času se zbudi njegova radovednost in kmalu začne raziskovati svet okoli sebe. Vedoželjno gleda okrog sebe, vse potipa, okuša, opazuje kaj sprožajo določena dejanja. Brez strahu se sooča z vsem, kar je okrog njega. Tako je vedno bilo in tako vedno bo. Od nas pa je odvisno, kako bo sprejemal in uporabljal osvojena znanja. Mi smo tisti, ki mu predstavimo vrednote in ga spodbujamo, da izbira prave poti.
Med odraščanjem se veliko naučimo, sami ustvarjamo svojo usodo. V danih možnostih izbiramo najboljše zase. Žal pa na tej poti velikokrat marsikaj izgubimo. Manj zaupamo, izogibamo se neznanemu, nimamo poguma na hitro skočiti v neznano, prikrivamo govorico telesa in vse težje prepoznavamo sočloveka. Seveda se tega v večini primerov zavedamo, a ne storimo nič. Zlijemo se z množico, sprejmemo družbene norme in živimo v svoji zaprti lupinici. Bojimo se porazov, umikamo se, da nas ne bi kdo prizadel. Včasih je to sicer prav, ne bi pa to smel postati način življenja. 

Po dolgem uvodu se morda sprašujete, kaj ima to s tangom, s plesom nasploh? Iz mojih izkušenj, veliko. Že samo dejstvo, da z nekom plešem v paru, je tisto, kar me spodbudi k razmišljanju o človeku, ki stoji pred menoj. Ga poznam, mu zaupam, se lahko prepustim, da me popelje v ples? Postavila bi si lahko nešteto vprašanj, s tem pa bi verjetno uničila energijo, ki bi lahko zakrožila. Z leti sem se naučila priklicati otroka, ki ga vsi nosimo v sebi. Naučila sem se prisluhniti in raziskovati, brez večjih strahov in nepotrebnih omejitev. Prav tango je bil tisti, ki me je popeljal v to smer razmišljanja. Ni namreč možnosti, da bi se naučila plesnih figur, ki bi bile uporabne vedno in povsod. Vsak ples je poseben in odraža občutke para, ko prisluhne glasbi in zaplava v ples. Veliko vaje je potrebno, da se naučimo brati gib, telesno govorico. Bereva eden drugega, združujeva dva svetova in morava poiskati in najti tisto nekaj, kar naju združuje. Ni lahko najti skupni »jezik«, saj je vsak od nas drugačen in po svoje poseben. Z veliko mero potrpljenja, z izostrenimi čuti in z zaupanjem med partnerjema pa je vsekakor vse možno. 

Potrpljenje: Znanja in spretnosti se ne da pridobiti čez noč. Ni bližnjic, niti lažjih ali težjih poti. Potrebno je veliko dela, potrpljenja s partnerjem in s samim seboj. Nešteto spodletelih poskusov nam ne sme načeti potrpljenja. Tudi ko že veliko znamo, je potrpljenje še vedno prava začimba za prijeten ples, s komerkoli. Naj vas spomnim na otroka. Se sploh zavedamo, koliko krat je padel, se udaril in jokal, preden je shodil? Ampak ni odnehal. Zgledujmo se po njem. 

Izostreni čuti: Če se sprašujete, kateri – vsi. Vse, kar znamo in zmoremo čutiti in občutiti nam je v pomoč. Več čutov prinaša več užitka in prijetnega gibanja. Težko bi rekla, da je en čut boljši od drugega, zato se vedno trudim vklopiti vse. Razmerje med njimi ni enako, je pa mešanica lahko popolna. Seveda moram čutiti sebe in partnerja. Najino dihanje, bitje srca, pogled, premik … vse je možno uskladiti. Malo za šalo – zaznali ste prijeten vonj, bi si upali kar tako povohati partnerja in vprašati kakšen parfum uporablja? Otrok bi! 

Zaupanje: Naj kot primer navedem učenje COLGADE in VOLCADE, gibanje plesalcev izven lastne osi. Svojo os odmikamo od partnerja ali k partnerju. Če rečem otroku naj to naredi, se bo brez pomisleka prepustil. Kaj pa odrasli? Začeli bomo grabiti, stiskati, vleči eden drugega. Zakoreninjen strah pred padcem nam vztrajno postavlja ovire. Premlevamo teorijo, da sva eden drugemu v oporo in jo razumeva. Zakaj je potem to tako težko narediti? Moj odgovor je zaupanje! Če si partnerja zaupata, je zadeva preprosta in prijetna. Brez napora in obešanja eden na drugega lahko navidezno nemogoče figure izpeljemo. 

Navedla sem nekaj razlogov, ki morda koga opogumijo, da bo zaplesal. Ples nas vrača h koreninam, tango pa je prava češnjica na torti. Učenje je zabavno, znanje nam lahko pomaga premostiti marsikatero oviro tudi v vsakdanjem življenju. To je način, da postanemo bolj strpni in razumevajoči do sočloveka. Ob tem pa spoznavamo tudi sebe in svoje zmožnosti. Vzbudili bomo čustva, ki so se skrili v nas in zaživeli bomo polnejše življenje. Razgibali bomo telo in duha in s tem poskrbeli za dobro počutje. Dovolimo otroku, ki se skriva v nas, da pokuka na plano. Zabaven je, igriv in navihan. Neustavljiv v iskanju novih izkušenj. In na koncu koncev, otroke imamo vsi radi. A ne?