Pravzaprav niso ustvarili nečesa iz nič, temveč iz svojih teles. Plesalci, ki sta jih Nastja in Michal skrbno izbrala na avdiciji. Le onadva in Luka Vodopivec so Slovenci. Vsi ostali so tujci. Izbrani plesalci, ki vedo, kaj je njihovo poslanstvo. Kreacija skozi gib, s telesi, ki presegajo meje mogočega. Vedno znova me predstave Michala in Nastje prepričujejo o tem. Da je telo tista materija, ki uboga dušo, ki sledi duhu. Ki je večen, duša pa se vedno znava vrača. V novo telo, dokler se ne odloči, da vrnitve več ni.

Tudi skozi ta Perpetuum mobile je bilo jasno izraženo, to kroženje, to gibanje. Od rojstva, do smrti, od ponovnega rojstva, do ponovne smrti.
Telesa so to kroženje življenje-smrt-življenje to prikazovale skozi gib, skozi igro teles, skozi zvok in igro svetlobe in teme.
Telesa, ki so se iz živega obraza, spremenila v zombije, okostnjake, ki se zaman trudijo spet obuditi se v življenje. In vendarle jim uspe, znova in znova. Iz teme v svetlobo, iz grmenja v nežno glasbo. Iz diha v brezdišje. Iz mrakobe v luč.

Ta luč je ljubezen, ki svet vrti. In obudi že predano telo, ga zbudi in ga spet potegne v krog prihajanja in odhajanja.
»Perpetuum mobile, hipotetični stroj, ki se giblje neskončno dolgo, ne da bi mu dovajali energijo, je čudež in jasno izraža stremljenje človeka k raziskovanju novega, tudi nemogočega. Da Vinci, ki je tudi sam poskušal ustvariti perpetuum mobile, je zelo hitro zanikal možnost njegove izdelave. Kljub svoji genialnosti, s katero je bil mnogo pred svojim časom, mu ni uspelo ustvariti neskončnega gibanja, a je ostal neumorni iskalec novega in presežnega.«

Pozabil je, da je človek tisti, ki lahko ustvarja to neskončnost gibanja. Energijo dovaja kar sam. Ko je živ. In se vedno znova vrača v novo telo, ki bo spet ustvarjalo gibanje. Znova in znova. Do neskončnosti.
Predstava, ki te ne pusti ravnodušnega. Zvočni učinki so včasih neskončno dolgi, ponavljajoči se in ugašajoči. Groteskna uprizoritev telesa, ki razpade na prafaktorje, na dele telesa, ki jih plesalci skušajo sestaviti ponovno in ponovno v telo, ki mu bo udahnjena energija, ki bo obudila gibanje. Uspašno, manj uspešno, neuspešno.

Uspe jim, končno jim uspe sestaviti telo. A z eno »napako«, srce se preseli v glavo, možgani pa na mesto srca, v srčno čakro. Zelo simbolično. Zame. Bojim se, da večina ni sploh opazila tega. Tudi Gorazd Prinčič, Gogo, oblikovalec rekvizitov, tega ni opazil.

Meni je ta simbolika dala največ. Smiseln ton predstavi, smiselno sporočilo. Človeku, človeštvu.
Naj srce vrti ta svet, ne možgani, ne um.

Srčnost. Sočutenje. Svoboda.

EPPUR SI MUOVE. In vendar se vrti. Telo, ki ga poganja srce. V večnost, v večno gibanje.

Bravo, vsi. Bravo, plesalci. Bravo, ansambel.