Tako mi reče prodajalka z »jajci«. »Ma, kako, saj je denar GOR«, rečem in dam drugo kartico. 
Na najbližjem bankomatu preverim stanje. 1,79 evra. Halllooooo! Ugotovim, da mi ZPIZ še ni nakazal 5 pokojnin. 31. maja je bila nakazana zadnja. 

Pred dvema tednoma sem bila na ZPIZU, kjer uslužbenka ni imela pojma, zakaj ni bilo nakazano kar 5 pokojnin. In danes, 20. novembra, tudi še niso nakazali. Jezi me, ker je uslužbenka sprejela moje potrdilo, DA SEM ŠE ŽIVA. Bomo nakazali, je rekla. Z obrestmi, sem pripomnila jaz. Ok? 

Jezi me. Imeti opravka z ZPIZ-om, DSO-jem, ZZZS, zdravstvenim domom, upravno enoto, policisti, tudi s sodiščem, s šolskim sistemom je v teh 3 kovidnih letih MISIJA NEMOGOČE. 

Bili so nedostopni, nedosegljivi, velikokrat tudi po telefonu. S kovidnimi dodatki vsi. Od prvega do zadnjega. Ljudje pa pred zaprtimi vrati.
S Katjo sva vsak dan opazovali nemočne ljudi, ki so prišli s hribov z avtobusom, nekateri celo brez telefona. Drugi tujci, ki sploh niso razumeli, kaj jim je storiti. Treba je bilo klicati, oddati vloge v nabiralnik. Ljudje pa niso imeli pisala, niso se znašli pri vseh »plakatih«. Katja jim je rada priskočila na pomoč, nemalokrat jim je izpolnila obrazce, posodila svinčnik, jim zapisala telefonsko ZPIZa, DSOja. 

Zaposlenim pa je bilo pod čast dežurati v preddverju Eda centra. Niti pod razno. Kljub velikim kovidnim dodatkom, vsemu navkljub POPOLNA NEDOSTOPNOST. 

Naju s Katjo je to jezilo. Sočustvovali sva s presenečenimi, nemočnimi, v glavnem starejšimi ljudmi, tudi z invalidi, ki so se nemalokrat obrnili, ker se preprosto niso znašli. 

KDO JE ZARADI KOGA, sva se spraševali s Katjo Kogej. Institucije za ljudi ali ljudje za INSTITUCIJE. 

NEZASLIŠANO.
Kot je nezaslišano tudi neizplačilo zdaj že skoraj 6. pokojnin meni.