Ptica v duši.
Molk.
Odprlo se mi je na tej strani. Danes torej o molku.
Vedno več časa preživim v tišini. Včasih vsa brbotajoča, klepetava, danes vse manj. Danes raje tiha in mirna. Pa ne zaradi tega, ker težje govorim in me govor utruja! Zaradi TIŠINE same, ko lahko slišiš ptico v sebi. Ko si sam s svojimi mislimi ali še bolje brez njih. Ko se približaš izviru, ko ti je omogočena resnica. Ker le tam je! Resnica! Vse ostalo je laž, je utvara. In tedaj lahko pišem, sicer ne. Ko ni misli, ko prsti letijo po tipkovnici, brez mene.
So ptica v duši, ki leti, ki piše. Saj vendarle ima pero in lahko piše. In tedaj nastajajo presenetljivi zapisi, ki ko jih kasneje berem, ne morem verjeti, da sem jih sama napisala.
Pa saj jih nisem. Pisala je ptica v duši- neodvisno od moje volje.
Večkrat bi bilo treba prisluhniti tej ptici, ki odpira predale, s ključi, do katerih ima dostop le ona.
Takole pravi, ptica v duši:
“Vsako občutje, ki se nas dotakne, je shranjeno v svojem predalčku, zato je takih predalčkov nešteto: eden je za srečo in eden je za žalost; eden za zaupanje in eden za sumničavost; eden za upanje in eden za brezup; eden za potrpljenje in eden za nestrpnost. Je predal za sovraštvo in za ljubezen. Še celo lenoba je pod svojim ključem, pa domišljavost tudi.
Posebno skrbno zaklenjen je predalček, ki hrani naše najgloblje skrivnosti – in komaj kdaj se odpre. So pa še drugi predali in v njih je vsa mogoča šara, kar se je lahko domislite.”
HVALEŽNA, 4. 12. 2018
Vedno pogosteje ugotavljam, da je prav tišina tista, ki me osvobaja. Ko prisluhnem ptici v duši, ki me popelje nekam, kamor nihče nima vstopa. Nihče, prav nihče.
Tišina je osvobajajoča, tišina poMIRja, tišina je vse, kar rabim.
Tudi v družbi zgovornih, ko skoraj ne pridem do besede, se največkrat sploh ne trudim govoriti. Zaprem se v svoj svet in kljub hrupu okoli sebe, sem v TIŠINI. Včasih se odklopim tudi tako, da kaj objavim, da zabeležim lepo SREČAnje. Zase in za druge. A predvsem ZASE. Da ne pozabim. In FB me vsak dan spomni na lepe, manj lepe, tudi hude trenutke, žalostne in vesele, krute in osvobajajoče. Zato uporabljam FB, kjer s tabo in tabo, z vami in vami delim svoja razmišljanja.
Ker je pisanje KATARZA. Zame. Ker pač nisem slišana, razumljena. Velikokrat. Ker ljudje ne znajo poslušati. Ker mi nastavljajo ogledalo. Ki mi pokaže, kakšna sem nekoč bila. Zdaj pa nočem več biti. Hvala torej za ogledalo.
Teden, ki se zaključuje, mi je osvetlil marsikaj, predvsem pa razrešil stiske, ki sem jim bila priča … probleme, ki sem jih uspešno rešila … razen enega.
Plačati »moram« globo, ker sem reševala, kar se je rešiti dalo. Ker sem imela dovolj šikaniranja Andekove sestrične v Podkraju, s strani nasilnih, žleht sosedov. Predvsem pa lažnivih, osladnih, in še marsikaj. Globa je 250 evrov in 40 evrov stroškov. Načelnik PP Ajdovščina mi je povedal, da moje e-pošte niso dobili, ter tudi to, da sem na upravni enoti že januarja dala pooblastilo, da mi vso pošto vročajo na začasni naslov. Zamudila sem vse roke za pravni pouk. In ker je v svetu digitalizacije tako, da računalnik po nekem času zaklene »zgodbo«, bi moje vztrajanje pri tem, da sem po krivem »kaznovana«, bi vztrajanje prineslo le še dodatne stroške.
In kaj sem se naučila iz tega? Da nobeno dobro delo ne ostane nekaznovano. Tokrat celo v obliki denarne kazni.
Še enkrat več! Pa se bom končno spametovala? Ne bom več naivna in pre-DOBRA? Ne vem, če, ker je dobrota del mene. In le te se ne sramujem. Nasprotno!
ŠKORPIJONKA SEM!
Pičim, tudi za ceno življenja. Žrtvujem se za druge. Ma ok, bolje to kot kaj drugega. Recimo ZLOBA, LAŽI, SPRENEVEDANJA, STRAH, NEMOČ, »TIŠINA«, ko se nekomu godi krivica.
NAJ ŽIVI ŽIVLJENJE!!!