(vroče poletje 2012)

“Taka ženska kot je Alenka ne obstaja!” je rekla prijateljica, ko je prebrala roman O ljubezni spet in spet. Sedeli sta v enem izmed lokalov sredi Izole.
“Zakaj misliš da ne?”
“Ni take ženske na svetu. Vsaj jaz je ne poznam. Tako aseksualna se mi zdi. Nemogoče, da obstaja taka ženska, popolnoma brez kančka erotike … in v njen koncept ne paše zgodba o Kamasutri (mimogrede, že večkrat sem rekla, da jo moram prebrati). Totalno nasprotje se mi zdi. Ja, aseksualna – to je še najboljša beseda zanjo. Nerealna, bi rekla!? Kaj se ti zdi? Imam prav?”
“Pa saj ni tako aseksualna. Saj je imela tudi ljubezenska razmerja,” je Lili branila Alenko.
“Ne verjamem v virtualno, internetno ljubezen! Ne vem, jaz imam rada seks! Praktičen, dober, čisto telesni in orgazmični seks!”
“Tudi jaz! Alenka pa … se ti zdi, da ne mara seksa?”
“Ne vem, no. Njena zgodba ni dovolj zanimiva! Bolj zanimive so zgodbe, ki so vpletene, pa jih, žal, ne razviješ dovolj.”
“Saj! Nisi edina, ki mi to pravi! Potem je velika verjetnost, da imaš prav. Čestitam za pronicljivost!” je še rekla in z nekakšno grenkobo odvrnila: “Ampak, moje mišljenje je, da obstajajo Alenke.” Tu sedi ena izmed, prav pred tabo! se ji je vrinila misel, ki je ni izrekla na glas. “Sicer pa že pišem drugi roman, nekakšno trilogijo, nadaljevanje prvega, sem si zamislila (…).”
Prijateljica je skomignila z rameni. Pogovor je zmotil znanec, ki je prisedel k mizi. Lili je želela še kar nadaljevati pogovor, seveda bi želela razčistiti Alenkino aseksualnost in nerealnost in virtualnost interneta in podobne zadeve. Nikoli se ne naveliča pogovora o svojem romanu. Včasih se zdi, da vidi samo še to dimenzijo, najhuje je, da se pri tem počuti skrajno egocentrično in egoistično. Govora je o obsedenosti z Alenkino in Bernardovo zgodbo. Ampak, znanec je pogovor pretrgal. Rdečo nit vsega pogovora je naenkrat nasilno ustavil. Namesto o zgodbi v romanu, ki je Lili tako sebično jemala vase, so se pogovarjali o tem, ali so zadovoljni s svojim življenjem ali ne in nergali nad domačimi razmerami. In ali bo decembra 2012 konec sveta ali ne. In ves čas smo pogledovali proti razbeljenemu nebu. Peklenska, soparna vročina je puhtela iz vsakega kamna, razpoke in špranje, s tal in z neba, brez enega samega oblačka, brez ene samcate sape maestrala. Popolna bonaca in popolna vročina!
“Dovolj bi bil vsaj rahel dež. Vsaka kapljica je dragocena,” je rekel znanec in zalil z ostankom vode v kozarcu napol posušeno rastlino v cvetličnem koritu, potem pa odšel.
“Zmotil sem vaju! Kar nadaljujta! In res, vsaka kapljica vode je dragocena!” je še rekel, se rahlo priklonil, se nasmehnil, se bežno in se skoraj ljubezensko spogledal z obema, ko je odšel.
Toda nit pogovora je bila že prekinjena. Lili je ves čas pogovora vzporedno razmišljala o Alenki in romanu. Odzvanjale so ji prijateljičine besede: Alenka kot oseba ne obstaja!. Ni take aseksualne osebe, vsaj jaz je ne poznam!
Lili pa ji je v mislih odgovarjala: Kako, da ne. Jaz jo poznam! In ni aseksualna – to zagotovo ni! Tudi Bernarda poznam! Vse osebe v romanu zelo dobro poznam! Kako, da mi tega ni uspelo prikazati?
Ni ji preostalo nič drugega, kot da se poslovi in dodobra razmisli o vsem, kar so ji prijatelji povedali o romanu.
Je bila prehladna? Ali preveč lirična? Se je od zgodbe želela umakniti? Morda bi morala bolj pojasniti karakter Alenke? Tudi Bernarda, predvsem njega. In druge zgodbe bolj razdelati – toliko zgodb! Toliko modernih zgodb!

Prijateljica ji je za slovo še rekla: “Naslov romana ni pravi! Ti ne govoriš o ljubezni! Spremeni naslov!”

Dobro! Lili se je odločila, da bo poskusila znova. Pomislila je, da bi drugemu romanu dala raje naslov Ženske.