13.11.2023

8 let, točno 8 let je zdaj, odkar si se mi zadnjič nasmehnil, ljubi moj Andek: “Ne skrbi, Zarja, kmalu bom nazaj, v tričetrt ure”, in si se odpeljal v meglen večer. Rosilo je, v Gorico si se odpeljal in se nisi nikoli več vrnil na Grčno. ROJSTVO IN SMRT Ponovno rojstvo, nesreča, borba, smrt … so deli, ki prikazujejo neusmiljen boj, ki sem ga bojevala kar tri mesece. Za življenje, za dostojanstvo, za razumevanje in spoštovanje. Borba, ki je bila bolj kot ne jalova. Borba, ki je bila moja vojna, ki sem jo vojskovala, kot sem najbolje znala. Borila sem se za življenje moža. Za svoj prostor pod soncem. Z zdravniki, takimi in drugačnimi, ki so me upoštevali ali pa ne. Največkrat ne. Ko sem bila nemočna, ko nisem bila razumljena, sem se zjokala ob možu oz. telesu, ki je sicer dihalo, to pa je bilo tudi vse. A duh je bil še kako živ. In me je podpiral v boju zase. Izbojevala sem ga do konca. Do konca tuzemeljskega življenja mojega dragega. Ni mi žal, nasprotno, lepo mi je ob misli, da sem naredila vse, kar sem lahko v danem trenutku. Ni bilo zaman. Moj glas je bil slišan. Slišan zato, ker je bil iskren. Nobenega nisem prizadela, do vseh sem bila spoštljiva, korektna. A tudi odločna, da se borim zase in moža. Bilo je hudo, velikokrat zelo žalostno. A se je splačalo. Morda sem takrat celo izbojevala borbo, ki je drugi ne zmorejo izbojevati. Zmaga? Kaj je to. To je vse, kar prinaša zadovoljstvo, srečo in blagost. Ne zmaga za vsako ceno, temveč zmaga v smislu … česa … ne vem. Smisla, morda. Sladka je in grenka obenem. Ko se zaveš dejstva, da je vsak le človek, ki dela zgolj po svojih močeh. Ki velikokrat sploh ne ve, da sočloveka ne upošteva, ne sliši, ne vidi. Ker vidi le sebe in svoj prav. Nimam pravice soditi, a lahko povem svoje mnenje. Ki je preprosto, predvsem pa od srca. In na koncu smrt. In vstajenje. Blaženost. Večnost. Ni bilo zaman. Vredno je bilo vsake sekunde, vsake besede, vsakega zapisa. Hvala. Hvaležna sem za vse, kar so mi trije meseci prinesli. Mir in tišino. Rojstvo in smrt. Življenje.