Mia, Milo in Zvezdica so zavzeto poslušali Zvezdnega modreca in čas jim je prehitro minil, saj je Zvezdni modrec zelo zanimivo pripovedoval. Toda naenkrat je utihnil in slišati je bilo samo pokanje ledu na ledenih obročih, ki so obdajali njegovo telo. Po dolgem premoru je Zvezdica postala nemirna, da je rekla: “Jaz bi še poslušala zgodbice!”  

“Čas je za počitek!” je rekel Zvezdni modrec. 

Mia, Milo in Zvezdica so bili razočarani, da je bil njihov čas z Zvezdnim modrecem končan. Še vedno so se želeli potopiti v svetove skrivnosti vesolja, ki jih je razkrival modrec, a zavedali so se, da morajo spoštovati njegovo odločitev. 

Zvezdni modrec je umiril njihove nemirne duše z nežnim nasmehom in rekel: “Ne skrbite, dragi moji. Čas in prostor sta neskončna, in vedno boste imeli priložnost za nove pustolovščine in spoznavanje skrivnosti vesolja. Sedaj pa je čas za počitek.” 

Mia, Milo in Zvezdica so se spogledali in nato prikimali. Bili so hvaležni za vse, kar so se naučili od Zvezdnega modreca, in vedeli so, da je bilo to le začetek njihovega potovanja skozi neskončnost prostora in časa. 

Skupaj so se odpravili na rob Zvezdnega raja, kjer so našli udobno mesto za počitek pod bleščečim nebesnim svodom. Pritegnili so odeje iz zvezdnih meglic in se zleknili na mehko trato, ki je sijala pod zvezdnatim nebom. 

Zvezdica je stisnila oči in si predstavljala nove pustolovščine, ki jih bodo doživeli. Milo je v tišini občudoval bleščeče zvezde, medtem ko je Mia razmišljala o čudovitem svetu, ki ga je bila deležna raziskovati. 

Kmalu so zaspali, očarani z mislijo na jutrišnje dogodivščine in srečni, da so imeli tako čarobnega učitelja kot Zvezdnega modreca. 

In tako se je noč prevesila v dan, čas pa je neskončno tekel naprej v vesolju, polnem skrivnosti in čudes. 

Mia, Milo in Zvezdica so zavzeto poslušali Zvezdnega modreca, kako je razlagal čarobne zgodbe o času in prostoru. Vsak njegov stavek je bil kot zvezdna iskrica, ki je osvetlila njihove domišljijske poti. 

“Veste,” je začel Zvezdni modrec, “čas je kot neskončno potovanje, polno čudes in dogodivščin. Vsak trenutek, ki ga preživite, je kot nova stran v vaši knjigi življenja, ki nikoli ne zmanjka prostora za nove zgodbe.” 

Mia je vzdihnila in se nasmejala. “Torej nikoli ne bo konca pustolovščin?” 

Zvezdni modrec se je nasmehnil. “Prav imaš, Mia. Pustolovščine nikoli ne bodo končane, saj je prostor kot neskončno polje, polno skritih zakladov in neraziskanih kotičkov. Vsaka zvezda, ki jo opazujete na nebu, je kot nov začetek, poln skrivnosti, ki čakajo, da jih razkrijete.” 

Milo je z zanimanjem zrl v Zvezdnega modreca. “Torej lahko vedno odkrivamo nove stvari?” 

“Prav tako je,” je prikimal Zvezdni modrec. “Vsak trenutek je priložnost za raziskovanje, učenje in odkrivanje čudovitega sveta okoli nas. In ko se naučimo ceniti vsak trenutek, postanemo resnični raziskovalci vesolja.” 

Zvezdni modrec je utihnil, njegove besede pa so še naprej odmevale v njihovih mislih. Mia, Milo in Zvezdica so spoznali, da so del neskončne poti časa in prostora, polne čudežnih in čarobnih trenutkov, ki jih še čakajo. In s tem spoznanjem so se pustili odpeljati v sanje, polne domišljije in avanture.