Plastične rože
Ljubim plastične rože,
ker imajo človeško dušo,
ljubim plastične rože,
ker one ljubijo mene.
Poiskale, našle so me,
ko sem ostala brez vode
od vseh izjokanih solz,
da jim nisem imela kaj dati,
lahko sem jih samo imela,
ljubila iskreno, globoko,
takšne kot so, takšna kot sem.
In so bile srečne,
vselej enako lepe in večne,
nikoli zbledele, nikoli ovele
so samo zame in meni cvetele.
Ljubim plastične rože,
ker imajo človeško dušo.
Ljubim
Ljubovito ljubim dobre ljudi
z dobrim kruhom v rokah,
z mehkim srcem kot mah.
Ljubim njihovo vseljubje,
njihove misli – poljube,
ki legajo name kot mana z neba.
Ljubim dobre ljudi, ki vedo
iz česa in kako se človek rodi.
Pismo
V tem pismu sem jaz,
je moj obraz
in roka drhteča,
koža dišeča,
pisan pogled
in ves moj svet.
V tem pismu
tebi poslanem,
na dnu je odtisnjen pečat,
da ko me pojdeš iskat
boš vedel kod in kam
svetlobo nabrat.
Krogotok
Kaj imaš raje,
krajcar srebrni
ali krajec rženi,
zlato stopnišče
ali žitno strnišče,
slepeče luči
ali bleščeče oči,
izrečeno besedo
ali v dno duše
odtisnjeno dušo.
Večno povsod
krogotok golih rok
se srca dotika.
Vesolje vsega v vsem
večno zibelko niha.
Ksenija Zmagaj
O avtorici
Njeni zadnji prispevki
Klepet z umetnico
23/11/2024
Vesoljščice 4
21/11/2024
Vesoljščice 3
17/11/2024
Vesoljščice 2, Ksenija Zmagaj
12/11/2024
Deli z drugimi
Poezija & Proza
Vesoljščice 4
21/11/2024
Vesoljščice 3
17/11/2024
Zadnji krog, Franjo Frančič
12/11/2024
Vesoljščice 2, Ksenija Zmagaj
12/11/2024
Ne povej nikomur, Franjo Frančič
04/11/2024
