Ševednopesmi, Ksenija Zmagaj

Plastične rože 
 
Ljubim plastične rože, 
ker imajo človeško dušo, 
ljubim plastične rože, 
ker one ljubijo mene. 
Poiskale, našle so me, 
ko sem ostala brez vode 
od vseh izjokanih solz, 
da jim nisem imela kaj dati, 
lahko sem jih samo imela, 
ljubila iskreno, globoko, 
takšne kot so, takšna kot sem. 
In so bile srečne, 
vselej enako lepe in večne, 
nikoli zbledele, nikoli ovele 
so samo zame in meni cvetele. 
Ljubim plastične rože, 
ker imajo človeško dušo. 
 
Ljubim 
 
Ljubovito ljubim dobre ljudi 
z dobrim kruhom v rokah, 
z mehkim srcem kot mah. 
Ljubim njihovo vseljubje, 
njihove misli – poljube, 
ki legajo name kot mana z neba. 
Ljubim dobre ljudi, ki vedo 
iz česa in kako se človek rodi. 
 
Pismo 
 
V tem pismu sem jaz, 
je moj obraz 
in roka drhteča, 
koža dišeča, 
pisan pogled 
in ves moj svet. 
V tem pismu 
tebi poslanem, 
na dnu je odtisnjen pečat, 
da ko me pojdeš iskat 
boš vedel kod in kam 
svetlobo nabrat. 
 
Krogotok 
 
Kaj imaš raje, 
krajcar srebrni 
ali krajec rženi, 
zlato stopnišče 
ali žitno strnišče, 
slepeče luči 
ali bleščeče oči, 
izrečeno besedo 
ali v dno duše 
odtisnjeno dušo. 
 
Večno povsod 
krogotok golih rok 
se srca dotika. 
Vesolje vsega v vsem 
večno zibelko niha. 

Ksenija Zmagaj

O avtorici

Ksenija Zmagaj

Njeni zadnji prispevki

Deli z drugimi

Skok med poezijo

Nazaj na Spletni čas
Poezija & Proza

kultno

Zeleno, ki te hočem zeleno

F. G. Lorca Tweet

sledi nam

Facebook

facebook

Twitter

twitter

Instagram

instagram

Mi pišemo

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Poezija & Proza