Jeseni v mestu pod gradom
2. odlomek
LEPI POT
Moja mati se je iz Pulja vrnila popolnoma mentalno razkoščičena, vendar še toliko pri močeh, da si je našla službo učiteljice po vatlu svoje izobrazbe in kmalu po čarovniških vragolijah in srečnih okoliščinah kupila stanovanje v hiši na Lepem potu na Mirju. Zdelo se mi je, da je zdaj najbrž že osvojila lekcijo, da se človek nikoli ne sme na sveto zaklinjati, da nikoli ne more biti slabše, saj je zdaj za seboj imela že dovolj izkušenj za dejstvo, da v duši ne smeš pustiti cveteti čudoviti češnji, ki te kasneje hrani s strupenimi plodovi.
Mirje je zagotovo eden lepših in mirnejših predelov Ljubljane, skoraj brez gostinskih objektov in beznic, trgovin in masovnih zbirališč, ki bi netila vik in krik in človeku drobila spanec in mečkala živčevje. Da je človek po ločitvi, sploh če so vmes otroci, tako uničen, si nisem mogel predstavljati, dokler se kasneje v življenju podobno ni dogajalo meni. Mati je bila namreč senca, še nikoli tako napihnjena, zabuhla, a mi je bilo kmalu jasno, da gre za koktelj tablet in alkohola, ki ga je v nekaj mesecih na Lepem potu premagala in ga do zadnje kapljice popila vse do današnjih dni. Otroka, mojega polbrata, je kasneje videla le še dvakrat v življenju, ostal je v Pulju z očetom in se kmalu, sploh v odraščajoči dobi začel delati tujca, kasneje pa le še prevaranta in izterjevalca denarja. Ko je dosegel tudi to, ko je bilo očitno, da ne more več izžemati, je mater odslovil. Danes živi v Moskvi in to je vse, kar vem jaz in kdor se dela, da take stvari ne bolijo, tudi če vlada med ljudmi popolna tujost, zagotovo laže. Za mater se je kasneje izkazalo, da je močnejša, veliko močnejša, kakor sem predvideval, saj je dejansko prišla iz popolnega dna in si izvojevala lepo starost, ki jo živi danes na Lepem potu, lahko rečemo, da celo zelo lagodno starost. V slabem letu po vselitvi je prišlo z materine strani vabilo, če se preselim v njeno stanovanje, saj bi imela skupaj več kot dovolj prostora, poletja pa ona tako ali tako preživlja na Debelem rtiču s socialno ogroženimi otroki, kar dela z veliko vneme in skoraj zastonj, to zelo spoštujem, sploh, ko sem nekoč na obisku videl, kakšne sirote so dejansko res nekateri otroci, ko ponoči lulajo od strahu v posteljo in imajo že pri desetih letih nepopravljive družinske travme, zaradi tega pa jih začnejo izločati tudi vrstniki in vemo, kako se to konča v odrasli dobi: ali v zaporu ali pa na pokopališki parceli. Nekateri ljudje so v resnici deviantne pošasti, zakaj delajo otroke in živijo v skupnostih, kjer se cedita kri in sovraštvo? Veliko jih je namreč takih, ki hodijo po zemlji, polni gneva in prezira do sebe in bližnjih, da si zaslužijo le poemo o deževnem pljusku, ki vse izbriše, saj bi včasih morali človeška življenja aktivneje zaščititi pred takimi, ki svoj čas na svetu preživljajo v hrepeneči molitvi po smrti drugega.
Vedel sem, da slabše, kakor na Velebitski ulici težko doleti človeka, zato sem po kratkem premisleku pristal, saj mi je mati obljubila veliko sobo, v kateri si lahko uredim tudi knjižnico in nemara je bilo prav to odločilno, soba je imela skoraj štirideset kvadratov in lahko bi jo spremenil v pravi knjižni raj. Poleti leta 1996 sem se torej iz Velebitske ulice preselil kak kilometer proti centru na Lepi pot, zagotovo eno bolj ljubkih ljubljanskih uličic, prav je, da se ta pot imenuje Lepi. In okno moje sobe je gledalo na vrt, kjer je potem nekaj poletij pred mojimi očmi cvetela češnja, čeprav sem bil iz Pulja navajen, da je cvetela že sredi marca in so se konec maja, nekje okrog mojega rojstnega dne, plodovi že topili v ustih, čeprav se tudi sam dolgo let nisem zavedal, da so lahko strupeni in da je drevo negovano s hudičevo roko.
Ker je bila mati ves dan zdoma zaradi službenih obveznosti pedagoške delavke, sem sprva živel v raju in se dejansko ukvarjal le s knjižnico. Na Lepi pot sem privlekel in znosil prav vse, od literarnih revij, fanzinov, biltenov, pa vse do zbirk klasikov, ki sem jih dotlej nabral več, od sto romanov, do rdeče zbirke izbranih del slovenske književnosti pa do srbskih, Nolitovih izdaj izbranih del svetovne književnosti, T. pa me je v nekaj letih založil s spodobno bero še neprevedenih, a nujno potrebnih del za vsako knjižnico, kakor je rad govoril in verjel sem mu, saj je imel eno največjih in najbolj urejenih zasebnih knjižnic v Ljubljani. Zlaganje, prelaganje, sortiranje in listanje knjig me je odvračalo od zmedenih in melanholičnih misli, hkrati pa me je odvračalo tudi od študija, čeprav me mati ni nikoli silila v študij kakor oče, za moje privatnosti in šolanje ji je bilo malo mar in tudi denar mi je dajala, ne da bi me vpraševala zakaj in kako, imela je neko zaupanje vame, da si bom sam lahko izbral pravo pot, vero, da sem jo sposoben najti brez oblanja v sistemskih primežih in prilagoditvah. V kratkem času sem na Lepem potu dejansko izgradil zavidanja vredno knjižnico z okrog dva tisoč petsto deli in ko je bila naposled zložena, pomislil, da je to morebiti celo moj smisel življenja. Knjiga. Knjiga. Knjiga. Ko sem delal knjižnico, mi nikoli ni padlo na pamet, da čas lahko vse uniči.
Čeprav se nisem veliko zmotil glede smisla svojega življenja pred dvajsetimi leti, no vsaj doslej si še nisem premislil, pa je ta smisel povsem drugih dimenzij, vrednot in fokusa, kakršen je moj odnos do knjige danes, ko se z njo preživljam. Kot ponosni lastnik zgledne knjižnice, ki sem jo že dal v nasledstvo sinu O., sem takrat knjige bral in jih gledal, težkal, njuhal, jih nemara celo objemal, s povsem drugačno strastjo in percepcijo, kakršna je to danes. Če smo ljudje že po naravi špiclji, sem bil jaz takrat na Lepem potu, s prvo svojo resno knjižnico dejansko špicelj in ovaduh med vsemi temi romani in pesniškimi zbirkami, besede so se iz ene prelivale v drugo in nazaj, vse se je gnetlo med seboj, branje je bilo brez vsakršne kritike, negativnosti, nobene jeze nad nesimpatičnostjo in drugačno vizijo, prepričanji, to je bilo goltanje vsega povprek in počez, prav vsaka knjiga me je na neki način zadovoljila, tako ali drugače in skoraj nobene nisem odložil pred zadnjo stranjo. Na Lepem potu sem postal strašen avtodidakt, začela se je fakulteta samoizobraževanja in tako sem vse preveč začel pozabljati na uradno fakulteto, čeprav ji nisem bil ničesar dolžan, ona meni pa še manj. V tistem času je osvojena lekcija, da je prava ljubezen vedno čista, globoka in jasna, in da lahko zdrži take in drugačne napore, prepreke in turbulence, krize in pogrome, knjige so bile tiste, ki so znale spregovoriti, kakor nemara v popolni tišini včasih spregovori morje, da ljubezen je.
Bila je pomlad 1998, ko sem nekoliko bolje spoznal Č., fanta, ki mi je bil po vedenjskih vzorcih pritaknjenih v razpuščenem otroštvu precej podoben in je študiral filmsko režijo na AGRFTV na Nazorjevi ulici, bolj v beznici Kava kakor pa v učilnicah vis – a – vis, pod njo. Beseda je dala besedo in v svoji objestnosti sva se hitro strinjala, da je treba podarjenemu konju nemudoma razbiti zobe, zato sva se maja, ko bi se morala pripravljati na izpite z dvesto nemškimi markami in kitaro odpravila na potep po Evropi. V kakem mesecu sva prekolovratila vso Nizozemsko in Belgijo, kjer sem prvič videl rojstni kraj svojega očeta Hasselt, majhno rudarsko ruino, kjer je ded dobil raka na pljučih in umrl, ko je imel oče štirinajst let. Preživljala sva se večinoma z majhnimi tatvinami, prosjačenjem, igranjem na ulici, spala po parkih in pod mostovi, na bencinskih črpalkah in mestnih klopeh. Č. je za razliko od mene veliko vedel o drogah in z njimi eksperimentiral, vendar ni bil džanki, pazil je, da ga ne potegne, čeprav vemo, kako je s tem in kako lahko človeka popade strast po razpadanju in uničenju, nemara celo radovednosti, da moramo hišo lastnega eksistencialnega bivanja podreti, če hočemo izvedeti karkoli o obstoju.
Po vrnitvi, ko so bili izpiti že mimo in sva jih mirno ignorirala, sva se naselila kar pri meni na Lepem potu, saj matere poletje v Ljubljani tudi zaradi delovnih obveznosti ni zanimalo, čeprav je Č. stanoval le nekaj ulic naprej na Teslovi ulici, vendar se z očetom nista kaj prida razumela, po samomoru Č. – jeve matere, sta si bila vedno bolj odtujena in z leti postala prava, resnična sovražnika, kakor lahko postanejo le sprti roditelji in njihovi potomci. Večino poletja sva brala in študirala, predvsem pa lamentirala o Sartru in Camusu, o gledališču Grotowskega in ruski gledališki šoli, kradla zelenjavo z vrtov in konzerve v trgovinah, za priboljšek pa sva šla do centra, kjer sva si s tatvino privoščila tudi kakšno knjigo in steklenico viskija. Občasno se je oglasil B., ljubljanski diler in nama podaril nekaj trave in drobiža za cigarete, čeprav je bil založen z vsemi mogočimi drogami in je nekaj let kasneje končal z debelo zaporno kaznijo na Dobu. Fantje smo se odločili, da bomo nekaj dni pred prihodom matere organizirali zaključno zabavo in nanjo povabili tudi dekleta lahke provenience, take, kakršne smo bili tudi sami, ki brez truda in osladnosti in prošenj same zlezejo pod ponjavo, kaj, še silijo te, da fukaš in to sva znala spoštovati, zato tisto lahke vzemimo, da brez stroškov in moledovanja in laži, zabava je bila, kot se šika ali pa tudi ne: alkohol, trava, glasba. Ko so se že začeli oglašati ptiči in so dekleta napol gola že spala po hiši, je B. potegnil folijo in vprašal, če bova. Potem je na mizo postavil še pribor, pogrel na žlički in si vbrizgal. Na tisti mizi je še danes ožganina vroče žličke, čeprav je v zavesti večine obiskovalcev zapisano, da je ožganina sled ogorka. Vbrizgal si je tudi Č., ki me je nagovoril, naj poizkusim, če sem že filozofsko tako zagrizen empirist, je treba pač probati vse. Č. mi je pritisnil iglo, heroin je šel v telo in nastal je mrk. Kaj se je dogajalo kasneje, mi je šele čez nekaj časa, ko je prišel k sebi od travme, pripovedoval prav Č., saj je bil edini, ki se je boril za moje življenje. Telo, ki je bilo prepojeno z alkoholom in travo ni vzdržalo in srce mi je nehalo biti. B. je zaradi strahu pred policijo pobegnil, Č. pa se je pogumno in brez klicanja rešilca lotil zadeve. Vrgel me je v kad in polival s hladno vodo, mi na izmenjaje dajal umetno dihanje in masažo srca, dokler nisem spet zahlastal za zrakom. Naslednji dan sem se zbudil v bruhanju in takoj stekel kozlat na stranišče. Svojo prvo in zaenkrat zadnjo smrt sem preživel in s heroinom opravil prvič in zadnjič: smrt je votla in strah pred njo prav tako. Nič ni. Tema. Mir, spokoj, vsaj tistih nekaj trenutkov, ko nisem dihal. Mogoče prav zaradi tega danes nisem prevejan paranoik ali mentalna razbitina, ki bi veliko časa namenjala nesmiselni kontemplaciji o smrti, to je nemara delo za neizkušene in duhovne raziskovalce začetnike, ni res?
Za Č. – ja sem vedel, da je dober prijatelj, vendar prijateljstvo v takih trenutkih ne pomaga, rešila me je predvsem njegova zbranost in pogum, sam ne vem, če bi bil tako iznajdljiv in bistroumen v takih trenutkih, poleg vsega pa je bil Č. tudi drogiran. Po tistem dogodku se je Č. vrnil nekaj ulic naprej k očetu na Teslovo in nekoliko sva se oddaljila. Pustil je AGRFTV in se vpisal na zagrebško akademijo, da bi študiral filmsko kamero. Študij je končal in je danes uspešen filmski snemalec, ki mi je rešil življenje, hkrati pa mi je to odprlo oči, zakaj empirizmu včasih reči ne in čeprav Č. – ja vidim le na nekaj debelih let, se ga vedno razveselim, kakor da vame zopet prihaja svež veter in nov zagon življenjske moči.
Jeseni sem začel vedno bolj veseljačiti in laziti po ljubljanskih lokalih, bil sem povsod: KUD France Prešern, Sax Pub, Trnovski zvon, Škuc, Nostalgija, Mestna galerija, Reformator in povsod drugje, kjer sem koga srečal ali ljudje mene. Na enem izmed takih popotovanj med vse daljšimi študijskimi premori sem v Arhivu na Žabjeku spoznal Ireno Pertot, študentko AGRFTV, tudi sicer sem se v tistem času družil večinoma s študenti te akademije, preživljal pa sem se z občasnim prevajanjem, na kar me je usmeril znani slovenski pesnik in radijski dramaturg Ervin F., ki je tudi sicer poln modrih nasvetov za mladega ustvarjalca, kako preživeti, da ne bi preveč prosjačil. Mati je bila na Lepem potu vse bolj nezadovoljna, saj nisem ničesar prispeval za stroške, kakor sem bil obljubil, domov nisem prihajal tudi po ves teden, če pa že, sem se prikolovratil v poznih nočnih urah in kalil nočni red in mir. Z Ireno Pertot sva se zaljubila in to precej strastno, šlo je recipročno in začela sva skupaj pohajati po Ljubljani, vendar je Irena za razliko od mene izvrševala študijske obveznosti, jaz pa sem v tem času veliko stavil na potikanje in bral in prevajal, saj mi je študij postajal vse bolj dolgočasen, prazen, nemara nesmiseln. Živela sva ali na Lepem potu ali pa pri njej na Rozmanovi ulici, povsod so bili ovira starši. Denarja za najem svojega stanovanja sva služila dovolj, vendar sva ga raje raztresla po poti.
Irena Pertot se je rodila leta 1973 v Ljubljani, njen oče je bil televizijski urednik, mati pa urednica na založbi, na ošvrk so bili zgledna meščanska družina, mirna in urejena, Irena pa edinka, ki je bila razvajena kakor sam hudič, vendar imajo razvajeni ljudje tudi prednosti, med njimi sem namreč spoznal same ekstremiste, Irena pa je sodila med bolj darežljive in prijetne ljudi, rada je imela družbo in vesele urice, vendar je bila pri obveznostih vestna, zanesljiva in natančna, nikakor ne taka, kakor sem bil jaz, ki sem videl in lovil le in samo tisto, kar bi me lahko zadovoljilo in osrečilo, kar je največ kratov posledica nezadovoljstva v otroštvu in prestroge vzgoje, bi pa sem preveč zelen in objesten, da še nisem mogel vedeti, da vsak ideal lahko čez noč postane bankrot.
Zdelo se mi je, da je privlačna črnolaska, z lepimi, hruškastimi joški in stilom, cepljenim med šminko in hipijado, prava izbira zame, saj sva se zelo dobro ujela, čeprav je bilo kasneje jasno, da se ni kaj ujeti, če ves čas visiš po žurkah in ljubljanskih beznicah, mlad si in ti je vseeno za vse obveznosti do drugih, ne plačuješ položnic, nimaš nobenih resnih skrbi, okolju se žvižga zate in tebi zanj, takrat se mi še ni dozdevalo, da bi lahko izgubil brezplačno streho nad glavo in poln hladilnik ob katerikoli uri dneva. Večino časa tistega pol leta, kolikor sem preživel z Ireno Pertot, je bilo lepo, več kot lepo v vseh ozirih, vendar pa se mi je takrat pojavila čudna bolezen, ki sem se je znebil šele čez dolga leta in ni povezana le z akutno fokusacijo v eno osebo, kakor sem mislil takrat, niti z jemanjem kakšnih poživil ne, gre za nekakšno psihično turbulenco, past, bedno trpljenje, zlo, ki prihaja od navznoter, nemara se vije iz samega srca zemlje in skozi podplate začne riti po človeku in ga nikakor ni mogoče izgnati iz sebe, kaj šele pozabiti ali ne misliti nanj. Res je, da sem bil med dvajsetim in tridesetim letom pogosto zaposlen z opusom nič, z brezbrižnostjo, vendar sem imel tudi dolga obdobja abstinence v smislu askeze in premišljevanja, ko sem garal in se ukvarjal s športom, ki mi je tako ali tako dal temeljno popotnico v otroštvu in adolescenci. Kadar sem bil totalno pod vplivom nihilizma, sem postajal bolestno ljubosumen, da se me je Irena bala, telefoniral sem znancem in neznancem, če so imeli kaj z njo, če so jo fukali, ji lizali pičko, joške, potem pa ne glede na večinoma negativen ali pa zgrožen odgovor, norel in ljudem grozil, da je konec, da bo šla glava, da zabeljenega vokabularja žaljivk sploh ne omenjam. Imel sem srečo, da me takrat ni nihče prijavil, saj se ne bi dobro končalo, predvsem zame ne. Najbolj žalostno in predvsem bedno se mi zdi to, da se nemalo kratov po tistem nisem spomnil ničesar izrečenega več, kakor da ni bilo nič in sem se začudeno oziral za starimi znanci, zakaj mi na cesti sploh ne odzdravijo več, bil sem jezen, kakor da bi bilo z njimi nekaj hudo narobe, ne pa z mano, ki sem bil edini razlog problemov, v že tako z malomestnim in trači obremenjenim mestom, kjer se poznamo večinoma vsi, ki so nas tangirala ista zanimanja. Zaradi enega izmed številnih takšnih incidentov me je Irena Pertot na začetku leta 1997 tudi zapustila, vendar so se eskapade takrat zares šele začele. Takrat sem resno zabredel v alkohol, počel sem le še to, nemalo kratov sem prespal kar na Prulah pri Z., ki je bil neizmerno bogato založen z buteljkami: v tistem stanovanju sva se spotikala ob prazne steklenice, kolikor jih je ostalo, saj sva popite redno metala skozi okno kar na cesto. Prihajali so O., Š., Đ., K., B., Z., O., R., S., K., S. R., M., Č., precej je že pokojnih in to je le peščica njih. Na Prulah sva imela bazo in v tem sicer Z. – jevem stanovanju tudi rekla kakšno pametno in predebatirala slovensko in svetovno književnost križem kražem, gor in dol, sem in tja, veliko pa tudi razpredala o književnikih in njihovih navadah. Če me je iskala mati, oče ali kdo, ki bi me nujno potreboval, je klical kar na Praprotnikovo ulico in me nemalo kratov res dobil, oče pa naju je večkrat tudi obiskal in prispeval kakšno svežo in polno steklenico. Koliko se mi danes vse skupaj ne zdi komično, je zagotovo tragično, saj kake velike sreče v najinem prijateljevanju z Z. – jem na Praprotnikovi ulici ni bilo, dva nesrečnika in stanovanje nastlano s praznimi steklenicami, policija redno na vratih, dekadenca, mrak, obup, žalost vriskaj. Manija, ki sem jo imel s telefonijado nikakor ni jenjala, telefoniral sem vsemu in vsakomur, najbolj pa je nastradala Irena Pertot, klical sem tudi po večkrat v minuti, dokler niso njeni starši ali ona odložili telefonske slušalke mimo vilic. Ireno sem moledoval, naj se vrne, da jo ljubim in v naslednjem klicu, da je končano, da je smet in kurba, da je njeno življenje drek, ki ga bom mečkal v možnarju, nihanja razpoloženja in naklonjenosti in sovraštva so postala velika ognjena krogla, ki je ni mogel ustaviti nihče, kaj šele jaz sam, Z. pa je večino časa le strmel v steno in si mrmral otožne napeve ter tu in tam zrecitiral kakšno svojo zgodnjo pesem. Počasi so me ljudje imeli dovolj, in ko sem se nekega večera priklatil domov in odprl hladilnik, mi je mati rekla, da si želi, da zapustim Lepi pot. Obdržal sem sicer sobo in knjižnico, kamor sem potem občasno prihajal, vendar si odsihmal nikoli več nisem delil strehe z materjo in verjetno sva prav zaradi tega ostala prijatelja, ne samo biološka mati in sin. Tisti čas me je naučil, da odnosi med ljudmi niso navaden mušičji ples, življenje pa velikokrat obrnjeno na glavo, da tam, kjer hudobna in ponorela vojska tepta siromašno zemljo, nemara prvič za vse veke nazaj trava ozeleni.
Jurij Hudolin
O avtorju
Jurij Hudolin se je rodil leta 1973 v Ljubljani, kjer tudi živi kot svobodni književnik, urednik, scenarist, novinar in prevajalec. Objavil je pesniške zbirke: Če je laž kralj (1991), Ajdbog in ptičvolkkača (1992), Bestije (1993), Divjanje (1994), Prividi nemirnega čudaka (1994), Govori ženska (2001), Ljubezni (2009), Žival in lakaj najdeta ljubezen (2009), Čakanje revolucije in modrosti (2013), Prištinski dnevnik (2015) in romane: Objestnost (2005), Pastorek (2008), Vrvohodec (2011), Ingrid Rosenfeld (2013), Osnove ljubezni in zla (2016), Trst via Ljubljana (2017), knjigo kratke proze Na kolodvorski ulici nič novega (2012) in knjigo izbranih kolumn Pusti ti to (2005). Iz hrvaškega, srbskega in bošnjaškega jezika je prevedel več kot trideset knjig proze, poezije in dramatike, uredil pa je tudi nekaj mednarodnih zbornikov in antologij iz več svetovnih jezikov. Bil je kolumnist vseh pomembnejših slovenskih časopisov in revij, kot scenarist pa se je podpisal pod štirinajst filmov, igranih in dokumentarnih. Njegove knjige so prevedene v angleški, češki, madžarski, hrvaški, albanski, srbski, bošnjaški in makedonski jezik, revijalno pa v trideset jezikov. Za svoje delo je prejel več domačih in tujih štipendij, nagrad in priznanj.